Laburisti pred radikalnim obratom na levo

Britanski radikalni levičarji v zadnjem času čutijo močnejši odriv v svojem koraku. Razlog se skriva v Jeremyju Corbynu, enem najbolj zagretih socialistov, ki krepko vodi v tekmi za naslednjega vodjo opozicije. Toda Corbyn ima veliko privržencev tudi na drugi strani političnega pola. Nekateri torijci ga preprosto obožujejo.

Kampanja za novega voditelja največje britanske opozicijske stranke je v zadnjih nekaj tednih povsem skrenila s predvidene poti. Po številnih ugibanjih o tem, kdo bi lahko prevzel vodenje laburistov po ponižujočem porazu na majskih volitvah, se je nabor kandidatov zožil na štiri vidne člane. V tekmo so se spustili nekdanja ministra Yvette Cooper in Andy Burnhnam ter poslanca Liz Kendall in Jeremy Corbyn. Prvi trije kandidati, predstavniki zmerne večine, ki so svoje politične kariere začeli v času novega laburizma pod Tonyjem Blairom in Gordonom Brownom, so od samega začetka kampanje veljali za tiste, ki imajo največ možnosti, da stranko potegnejo iz povolilne krize in jo pripravijo na nove izzive.

Jeremy Corbyn, nasprotno, je v očeh številnih kolegov še vedno outsider, relikvija socialistične preteklosti stranke, kot ga je pred kratkim opisal Financial Times. Toda dolgoletni poslanec, ki se rad druži z voditelji irskega republikanskega gibanja, predstavnike palestinskega Hamasa pa šteje med prijatelje, se je dva meseca pred predvidenim glasovanjem o novem laburističnem vodstvu povzpel med favorite. Če gre zaupati internim anketam, v tekmi celo vodi, in to s prepričljivo, za mnoge skrb vzbujajočo prednostjo.

Preizkušeni recept

Ohranjanje laburistične stranke na sredini političnega spektra z nepričakovanim vzponom Corbyna predstavlja čedalje večjo težavo za njene zmerne elemente. Večina članov z radikalno levico tako rekoč nima resnih povezav, saj se je stranki pridružila šele po koncu osemdesetih let, ko je ta že opustila izrazito levičarsko agendo v zameno za bolj sredinsko usmeritev. Z zmago Tonyja Blaira je prevladalo prepričanje, da lahko stranka volitve osvoji le tako, da zamenja radikalna stališča in s sredine poskuša nagovoriti tako svoje tradicionalne volivce kot tiste, ki bi sicer volili njene politične tekmece.

Taktika se je izkazala za uspešno v letih 1997, 2001 in 2005. Leta 2010 je stranka izgubila volitve in se znova znašla v opoziciji. Izvolitev Eda Milibanda bi morala vnesti nov, svež veter v njena jadra, a dosegla je ravno nasprotno. Po petih letih je stranka maja letos znova izgubila volitve, tokrat s še bolj prepričljivo večino. Eden od razlogov za to je bil ravno Milibandov premik na levo.

Mnogi se sprašujejo, zakaj bi laburisti pri izvolitvi njegovega naslednika znova ubrali enako, a še bistveno bolj radikalno pot. Spomin jih pri tem nese nazaj v leto 1983, ko je stranka pod vodstvom Michaela Foota objavila enega svojih najbolj radikalnih volilnih programov dotlej in na volitvah spektakularno izgubila. Socialistični manifest, ki so ga zmernejši člani stranke kasneje razglasili za »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, je predstavljal prelomnico in trenutek, ko je stranka začela drugače razmišljati o svojih prioritetah. Od takrat so se njeni apetiti po socialistični prenovi države začeli manjšati, dokler jih ni dobro desetletje kasneje popolnoma opustila.

Kot je pred kratkim zapisal konservativni komentator James Forsyth, je Corbyn v začetku volilne kampanje dobil podporo predvsem tistih članov stranke, ki so želeli čim bolj široko razpravo o njeni prihodnosti. Toda namesto tega so dobili kandidata, ki so ga številni razočarani laburisti ter zapostavljeni levičarji z veseljem sprejeli za svojega. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Corbyn dobil podporo največjega sindikata v državi.

Torijci za Corbyna

In katere so tiste spremembe, ki jih želi morebitni novi voditelj uvesti, seveda če nekoč postane predsednik vlade? Med najbolj odmevnimi so ukinitev britanskega jedrskega programa trident, uvedba 75-odstotnega davka na vse dohodke, večje od milijon funtov, in nacionalizacija železnic. Tony Blair, nekdanji premier, ki je laburiste vodil med letoma 1994 in 2007, je prejšnji teden opozoril, da si volivci tega definitivno ne želijo, in nekoliko neposrečeno posvaril, da vsi tisti, ki jim je Corbynova kampanja pri srcu, potrebujejo transplantacijo.

Karkoli si članstvo in britanska javnost mislita o Blairu, mu nikakor ne gre očitati, da deluje proti stranki, ko opozarja pred ponovitvijo preteklosti. Zelo zgovoren je tudi odziv z nasprotne strani političnega pola. Nekateri konservativci verjamejo, da izjemni uspeh radikalnega levičarja predstavlja enako izjemno priložnost za desnico, da laburiste za nadaljnjih deset let ali več obsodi na življenje v opoziciji. Kampanja Torijci za Corbyna (#toriesforcorbyn), ki se je pojavila na spletnem omrežju twitter, konservativce v ironičnem tonu celo poziva, naj pred laburističnimi volitvami zamenjajo strani in glasujejo za radikalnega kandidata.

V resnejših krogih navdušenje nad Corbynom ni tako zelo izrazito. Kot je zapisal Guardianov kolumnist Matthew D'Ancona, nekatere torijce skrbi, da bi laburistični premik na levo Cameronovo stranko po definiciji prikazal kot bolj desno. To bi lahko predstavljajo težavo za premiera, ki se mora pri vladanju zanašati na razmeroma majhno večino v parlamentu, pri tem pa paziti na odpadnike znotraj lastnih vrst.

Čeprav je na prvi pogled videti drugače, Cameron za svoje načrte potrebuje razumno, zmerno opozicijo.