Tiskane izdaje
Wiesbaden − V Sloveniji živi dva milijona ljudi, še pol milijona takšnih s slovenskimi koreninami pa živi v tujini. V Nemčijo se jih zadnja leta priseljuje rekordno število, zato je bil posvet tamkajšnjih slovenskih organizacij v prestolnici dežele Hessen še toliko bolj aktualen.
Izseljeniških zgodb je toliko, kolikor Slovencev živi v tujini. Franc Rožič iz frankfurtskega kulturno-prosvetnega društva Sava, ki je gostilo tokratni posvet slovenskih organizacij v Nemčiji, se je priselil leta 1969 in petintrideset let delal pri Siemensu. Doma je zgradil hišo, a ta po smrti staršev sameva. »Jaz bi še šel domov, a je družina tu, zato sem s srcem v Sloveniji, družinsko pa v Nemčiji.« Silva Regalbuto je na začetku svoje poklicne kariere prišla na učenje nemščine. »Mislila sem, da bom ostala pet let, a sem ostala petdeset,« je povedala, a dodala, da je košček domovine našla v društvu. Tudi sicer se počuti kot Evropejka, želela pa bi si, da bi bila tudi Slovenija uspešnejša, saj Slovence po svetu spoštujejo zaradi njihove pridnosti. »Tudi prej smo šli v svet, a ne pod takšnim pritiskom, kot zdaj odhajajo mladi ljudje,« je povedal tudi Jožef Švajger. »Dobivam veliko elektronske pošte s prošnjami za pomoč pri iskanju službe in stanovanja, to boli. Ne morem razumeti, da v tem času nimamo delovnih mest tudi v Sloveniji.«
Da domovini ni vseeno za Slovence, ki živijo v Nemčiji, pa so na tokratnem jubilejnem posvetu pokazali visoki gostje iz Slovenije, med njimi tudi pokrovitelj posveta in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc ter Marko Koprivc iz urada za razvoj izobraževanja pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, pa tudi najvišji predstavniki slovenskega veleposlaništva v Berlinu in konzulata v Münchnu. Brez podpore Slovenije, ki pomaga s sredstvi in enako dragocenimi učitelji za dopolnilni pouk slovenskega jezika, slovenske organizacije v Nemčiji ne bi mogle delovati, so poudarjali govorniki.
Zagotovo pa ne bi mogle delovati tudi brez neštetih posameznikov, ki v svojem prostem času skrbijo za ohranjevanje slovenskega jezika in kulturne dediščine. »Moje delo je zahvala domovini za odlično izobrazbo, s katero sem se lahko dobro znašel tudi v svetu,« je povedal predsednik frankfurtskega društva Sava in gostitelj posveta Igor Križnar, po izobrazbi fizik. »Opažam nov duh in višji intelektualni nivo, z velikim zadoščenjem se vračam domov,« je povedal pisatelj Tone Partljič, ki je skupaj z umetniškim vodjo folklornih plesov Vasjo Samcem in z glasbeno spremljavo Metoda Kovača tudi v Wiesbadnu organiziral kulturno-zabavni večer. Na delavnicah, ki so potekale hkrati z razpravami, je Barbara Ivančič Kutin z Inštituta za slovensko narodopisje govorila o slovenski slovstveni folklori in njenim zbiranjem med Slovenci po svetu, pedagoginja Irena Fištravec Polak je učila retoriko in vodenja sestankov, glasbenica in pesnica Barbara Gabrielle petje. Učitelje dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture, ki so odločilni za ohranitev slovenščine pri najmlajših, je skupaj z drugimi predstavljala Natalija Robnik.
Tone Partljič je slovenskim učiteljem v Nemčiji že pred dvajsetimi leti začel pomagati pri organizaciji bralne značke, najprej na lastno pobudo. »Zdelo se mi je, da sem dolžan nekaj narediti za slovenski jezik in slovensko knjigo,« se je spomnil svoje srednješolske učiteljice slovenščine, katere oče je zato, ker po izgonu iz Trsta v okupiranem Mariboru ni hotel govoriti nemško, končal v Dachauu. »Kot štirinajstletnega fanta me je to za vedno zaznamovalo.« Opaža tudi dobre procese v primerjavi s svojim začetnim delom. »Takrat je še bilo pomembno, ali ste črni ali beli, tako je govorila tudi politična elita, ki je prišla iz Ljubljane, v zadnjih desetih letih pa o tem ni sledu.«
»Lahko je biti Slovenec v Sloveniji, v tujini pa moraš slovensko identiteto aktivno negovati,« kljub temu ocenjuje organizator Igor Križnar, pripadnik nove priseljeniške generacije. »Najprej si čez glavo zaposlen s službo in organizacijo življenja, po dveh, treh letih pa si zaželiš tudi več slovenske identitete,« je povedal moderator posveta Marko Planinc. Dve ali celo tri narodnostne identitete niso nujno slabe, položaj je lahko tudi dvojna zmaga, je ob tem poudarila Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU.
»Spoštovati moramo tisto, kar je bilo v preteklosti narejenega, danes pa se razmere spreminjajo in mi se moramo vračati v prihodnost,« meni tudi minister Gorazd Žmavc. »Treba je dati možnost novi in mladi generaciji, generaciji, ki se šola v tujini, ki prihaja in odhaja. Vedno bolj poudarjam, da ne govorimo o begu možganov, ampak o kroženju možganov, seveda pa moramo doma ustvarjati pogoje, da se bodo tudi res vračali, s sinergijo pa pridobivamo eni in drugi.« Slovenska vlada svojo podporo izseljencem kaže tudi s svetom za Slovence po svetu, v katerem organizacijo v Nemčiji predstavlja Gabrijela Žagar iz koordinacije za južno Nemčijo, medtem ko na severu države koordinacijsko delo opravlja Jože Pahič.
V Wiesbadnu pa smo slišali tudi zgodbe Nemcev, ki so se tako kot privatni docent na TU Darmstadt Rolf Wörsdörfer naučili slovenščine − ali Slovencev, ki se svojega maternega jezika sploh še niso naučili. Pri svojih osmih križih še vedno vitalni Bernard Muster zaradi nacistične strahovlade v času svojega otroštva zna le pesmi, ki mu jih je po koncu prve svetovne vojne v Nemčijo priseljena pela mati, v nacističnih časih namreč materni jezik ni bil dovoljen niti doma. Medtem ko jih igra na harmoniko, pa ponosno pove, da se je zdaj tudi sam začel učiti slovenščine in nobenega dvoma ni: uspelo mu bo.
