Leto sprememb in utrjevanja avtoritarnosti

Danes mineva eno leto od propadlega poizkusa vojaškega državnega udara v Turčiji, s katerim je skupina častnikov, povezanih s klerikom Fethullahom Gülenom, poskušala prevzeti oblast v državi. V noči puča je bilo ubitih 249 ljudi. Več kot dva tisoč je bilo ranjenih. Leto dni kasneje je Turčija močno spremenjena država z novim političnim redom.

Turške oblasti so se na obletnico propadlega državnega udara temeljito pripravile. Danes in jutri bodo po vsej Turčiji, predvsem pa v Istanbulu in Ankari, kjer je bilo pred letom dni prelite največ krvi, potekale številne slovesnosti. Pod vodstvom že štirinajst let vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) bo danes v parlamentu potekala posebna seja, na kateri bo – predvidoma – predsednik Recep Tayyip Erdoğan nagovoril sodržavljane in sodržavljanke. Na mostu čez Bospor (preimenovan v Most mučenikov), ki so ga lani zasedli tanki in uporni vojaki, se bo začel veliki pohod »nacionalne enotnosti«. Malo čez polnoč bodo – tako kot lani – iz mošej po vsej Turčiji mujezini ljudi poklicali na ulice. Na javno komemoracijo v spomin na žrtve puča. V nedeljo ob 2.32 zjutraj – točno leto dni po tem, ko je na parlament v Ankari padla prva »pučistična« bomba – se bo v turški prestolnici začela predvajati visokotehnološka multivizija lanskoletnih dogodkov.

Mitologija v živo

15. julij, ki je bil že pred meseci razglašen za nacionalni praznik »mučenikov in demokracije«, je s pomočjo velikanskega propagandnega aparata postal del turške mitologije v »realnem času«. Morda se ravno zaradi tega zdi, da je – glede na realne politične in čisto človeške posledice – od puča minilo bistveno več kot leto dni.

V prvih dneh po propadlem puču so Turčijo prežemali različni občutki. Na eni strani je – vsaj za kratek čas – pokol na ulicah Istanbula in Ankare povezal družbo in politiko, na drugi strani pa je bilo že zelo hitro mogoče čutiti, da bo predsednik Recep Tayyip Erdoğan šokantne dogodke poizkušal izkoristiti za utrditev svoje iz dneva v dan bolj avtoritarne oblasti in, predvsem, obračun z opozicijo – v najširšem pomenu.

Prevladala je »druga stran«. Navidezne enotnosti je bilo konec že pet dni po puču, ko so oblasti razglasile izredne razmere, ki veljajo še danes. »Leto dni kasneje je turška družba razdeljena. Politični prostor po puču je bil pust, a kljub temu obetaven. Optimisti so upali, da bo predsednik Erdoğan z malo več samozavedanja pomagal obnoviti krhek okvir turške politike. Toda optimizem je bil odveč …« pravi politična analitičarka Ilke Denizli, ki se boji, da se bo zaostrovanje v turški družbi stopnjevalo vse do leta 2019, ko bodo v državi potekale tako predsedniške kot parlamentarne volitve. To bo tudi leto dokončne uveljavitve ustavnih sprememb in predsedniškega sistema, ki je bil s tesno večino izglasovan na aprilskem referendumu. Referendum je »matematično« dokazal, kako zares je Turčija razdeljena zaradi drsenja v diktaturo in sistematizirane razgradnje civilne družbe in temeljev republike.

Čistke in obračun s civilno družbo

Namesto, da bi Erdoğan poskušal utrditi turško demokracijo in kritičen trenutek za celotno družbo in državo izkoristil za povezovanje, se je odločil za množične čistke. V mesecih po propadlem puču se je v pretreseno Turčijo »naselila« strahovlada. Za zapahi se je znašlo okoli 40.000 ljudi – vojakov, profesorjev, učiteljev, zdravnikov, policistov, državnih uradnikov, akademikov, znanstvenikov, aktivistov, borcev za človekove pravice … Službo je zaradi domnevnih povezav s »terorističnimi skupinami« (Gülenovo religiozno-poslovno gibanje FETÖ in prepovedana Kurdska delavska stranka PKK) izgubilo skoraj 150.000 ljudi. Več tisočim »sumljivim« državljanom so oblast zasegle potne liste. Ukinjenih je bilo več ducatov časopisov in televizijskih postaj. V Turčiji je trenutno zaprtih več kot 150 novinarjev – v zadnjem letu nobena država ni priprla več novinarjev. Po podatkih Komiteja za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists) je v Turčiji zaprtih daleč največ novinarjev na svetu. Toda predsednik Erdoğan je v intervjuju za britanski BBC ostal neomajen in zaprte novinarje označil za kriminalce, teroriste in vandale, medije pa je obtožil, da »širijo laži«.

Kljub sovražnemu odnosu do medijev je turški predsednik v zadnjih dneh dal nekaj intervjujev izbranim tujim medijem, ki so bili namenjeni obletnici propadlega puča. Med drugim je Erdoğan v sredo gostoval tudi v legendarni BBC-jevi oddaji Hard Talk in dejal, da je čas, da se Evropska unija dokončno izjasni glede evropske prihodnosti Turčije in naj ne izgublja več njenega časa. »Mi držimo svojo besedo. Če bo EU jasno rekla, da Turčije ne bo sprejela, bo to za nas pomenilo olajšanje. Potem bomo lahko sprožili načrt B. Ali načrt C,« je teden dni po tem, ko so evropski poslanci sprejeli resolucijo, s katero evropsko komisijo pozivajo, naj v primeru nadaljevanja krčenja turške demokracije in morebitnega izvajanja svežnja ustavnih sprememb »nemudoma prekine« turška pristopna pogajanja, dejal turški predsednik in dodal, da si večina Turkov ne želi več vstopa svoje države v Evropsko unijo, saj »Evropa ni bila iskrena«.

Padec zunanjepolitične doktrine

Leto dni po propadlem državnem udaru Turčija ni spremenjena le navznoter. Močna se je spremenila tudi njena zunanja politika. Med trajanjem puča se je zaradi glasnega molka in (aktivne) pasivnost zdelo, da si večina evropskih držav – enako velja za Združene države – želi, da bi odpadlim častnikom dejansko uspelo. Kljub temu da je bilo tako rekoč vsem obveščevalnim službam, ki delujejo v regiji, jasno, kaj se dogaja, so le ruski in iranski agenti, ki so prestregli komunikacijo med upornimi častniki, priskočili na pomoč predsedniku Erdoğanu in, (ne)posredno omogočili njegovo preživetje. Verjetno tudi – dobesedno. To je imelo precejšnje geostrateške posledice. Odnosi Ankare in Washingtona so se močno poslabšali. Turčija se je zbližala z Rusijo – Erdoğan in Vladimir Putin sta postala zaveznika, zaradi česar se je zgodil veliki obrat tudi v sirski vojni, kjer sta si Turčija in Rusija dolgo časa stali nasproti.

Problematična je postala tudi turška vloga v zvezi Nato, vse bolj glasne pa so govorice, da tako imenovani turško-evropski begunski dogovor, s katerim je Bruselj Ankari za šest milijard evrov prodal usodo sto tisočih beguncev in migrantov, ne bo več dolgo veljal. Tu je treba omeniti še ofenzivo na sirsko Rako, prestolnico hitro propadajočega kalifata samooklicane Islamske države, ki jo ob ostrem turškem nasprotovanju v okviru Sirskih demokratičnih sil (SDF) vodijo pripadniki kurdske milice YPG. In seveda tudi referendum o neodvisnosti iraškega Kurdistana, ki bo potekal 25. septembra in bo v vsakem primeru močno premešal karte na celotnem Bližnjem vzhodu. In, jasno, tudi v Turčiji.