Lousewies van der Laan: Živite v državi, ki ima vse, pa še vedno nenehno tarnate

Ljubljana – Po štirih letih in pol življenja v Ljubljani se nekdanja nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE z družino vrača v Haag. Članico pomembne nizozemske liberalne stranke D66 in predvsem kritično opazovalko mednarodne politike je Slovenija v tem času marsikdaj navdušila.

S kakšnimi vtisi zapuščate Slovenijo?

Živite v čudoviti državi. Varnost je fantastična, kar je še posebno pomembno za družine z majhnimi otroki. Nekaj, česar ne cenite, je kakovost pitne vode. To, da se je vlada odločila zapisati pravico do nje v ustavo, ji je lahko v prid. Všeč mi je tudi, da javne storitve, kot sta brezplačno šolstvo in dostopno zdravstvo, niso rezervirane le za elito. Prav tako imate močen socialni sistem.

Tudi v primerjavi z razvito Nizozemsko?

Tudi, saj so tam stroški veliko večji. Takšno raven bo težko obdržati, zato potrebujete temeljite reforme. Navdušena sem tudi nad naravnim bogastvom in aktivnostjo ljudi. Kljub vplivu Katoliške cerkve država ni nazadnjaška. Otroci lahko tekajo goli po plaži, slačilnice so včasih mešane, spolnega nadlegovanja žensk na ulicah v primerjavi z velemesti skorajda ni. Ljubljana je fantastična! Pravi mali Dunaj, ampak brez avtomobilov.

Sliši se res idilično. Zakaj je torej kljub temu veliko ljudi nezadovoljnih?

To je res neverjetno. Živite v državi, ki ima vse, pa še vedno nenehno tarnate. Večina je izjemno nezadovoljna zaradi političnih razmer in denarja. Veliko ljudi sploh noče imeti opravka s politiko, ker ta velja za neozdravljivo bolezen. Vendar razmer nihče noče spremeniti sam, kar za prihodnost demokracije ni obetavno.

Vaša liberalna stranka D66 zagovarja pravice istospolnih, enakopravnost žensk in boj za čisto okolje. Kako uspešna je Slovenija pri zagotavljanju človekovih pravic?

Ko me vprašajo, ali je Slovenija progresivna država, odgovorim, da ste postali neodvisni pred več kot dvajsetimi leti, pa je od takrat Katoliška cerkev organizirala dva referenduma proti pravicam homoseksualcev. Odgovorijo mi, da je to grozno in da mora biti Slovenija konservativna. Pa pomislim in rečem, da ni, ampak da gre za to, da je ljudem vseeno, zato se ne pojavijo na voliščih. To je v resnici še huje.

Kakšne so posledice ekonomske krize pri nas? V Slovenijo ste prišli leta 2013, ko je državi pod predsednico vlade Alenko Bratušek grozila trojka.

Bratuškova danes ni preveč priljubljena, ampak moramo ji priznati zasluge, da Slovenija danes ni druga Grčija. Izguba avtonomije bi bila za novo državo pogubna. Res pa je, da bi gospodarsko krizo lahko izkoristila za večje ekonomske reforme. Lahko bi, denimo, dosegla, da bi delodajalci tako v zasebnih kot javnih podjetjih lažje odpustili tiste, ki ne delajo dobro, kot je to značilno za tujino. Vsi vemo, da je v vsakem podjetju najmanj eden od desetih, ki dela po liniji najmanjšega odpora, s tem pa zavira tudi preostale, ki garajo. Ne vidim, da bi si vlada Mira Cerarja prizadevala za podobne cilje.

Bili ste priča odhodu in prihodu več liberalnih strank. Po koncu LDS, Državljanske liste in Pozitivne Slovenije je prišel SMC.

Vsaka stranka je propadla in verjamem, da bo prej ali slej podobno s Cerarjevo stranko. Dosegli so gospodarsko rast in politično stabilnost, vendar ključnih reform niso izpeljali. Veliko ljudi bi z veseljem ostalo v Sloveniji, vendar za to nimajo dovolj priložnosti. Srečala sem se tudi s študenti, ki šolanje podaljšujejo v nedogled, ker zaposlitve ne najdejo. Če želi kdo v Sloveniji odpreti podjetje, ga obdavčijo, še preden kaj zasluži.

Velja splošno prepričanje, da je nekaj posameznikov oropalo državo in danes nadzirajo vse, politiki pa ne morejo ničesar spremeniti. Razmere v KPK so od novega vodstva nesprejemljive. Kje je Pahor? Kje je parlament? Zakaj nihče ničesar ne naredi? To je stvar, na katero je mednarodna javnost pozorna in vam ni v prid. Če se sami ne držite načel pravne države, niti implementacije arbitraže ne morete pričakovati. Pustiti stare rane odprte je očitno del vaše identitete. Podobno je s spominom na drugo svetovno vojno. Fascinantno je, da je skoraj vsak, ki sem ga srečala, začel prej ali slej govoriti o tem, ali je bil njihov dedek partizan ali domobranec.

Ko je populistična stranka Geerta Wildersa marca letos izgubila volitve na Nizozemskem, se je zdelo, da si je Evropa oddahnila. Vendar Marku Rutteju še ni uspelo sestaviti nove vlade.

Mislim, da si nismo oddahnili vsi, ker je Geert pristal na drugem mestu. To ni nekaj, na kar bi Nizozemci lahko bili ponosni. Problematično je tudi to, da je Rutte zmagal, ker je prevzel Geertova stališča do migracijske politike. To je grožnja populizma – poleg tega, da postane rasizem sprejemljiv, vladajoče stranke namesto iskanja njegovega izvora zaradi glasov sledijo populistom.

V igri za koalicijo so zdaj konservativni liberalci Rutteja, moja stranka D66 in krščanski demokrati, potrebujemo pa še četrto stranko. Logična odločitev so bili proevropski Zeleni. Tako bi dobili uravnoteženo vlado, pa so se ti prestrašili, zato se zdaj pogajamo s krščansko unijo, ki ne privolijo v pravice istospolnih, prepovedali bi splav in podobno. Če ne bomo dosegli večine, bodo verjetne tudi nove volitve.

Evropa nima druge možnosti, kot da je uspešna in gospodarsko močna, ste pred štirimi leti dejali za Delo. Kako gledate na prihodnost Unije danes?

Trump je fantastičen. Pokazal nam je, da se Evropejci ne smemo več vesti kot otroci Amerike, ki vsake toliko pokličejo v Washington in povprašajo, kaj narediti. Odraščala sem v ZDA in vem, da se tamkajšnje življenje precej razlikuje od politične, verske in socialne strukture Evrope. Tukaj imamo mir, blaginjo in cenimo svoboščine. Si res želimo, da Trump, Kitajska in Rusija to uničijo?

Kaj moramo storiti, da bi to preprečili?

Evropa je projekt vseh. Pogosto me vprašajo, ali se bom vrnila v politiko, pri čemer jih zanima, ali bi se rada vrnila v parlament. Ampak politika je del vsakdanjika. Ko recikliraš, je politika. Ko opozoriš sodelavca, da ne dela dobro, je politika. Ko želiš bolj varno igrišče za otroka, je politika. Ne smemo se otresti vseh odgovornosti po tem, ko oddamo glas – če ga sploh – na volišču, potem pa obsedeti pri miru in jamrati. Politiki pa so tisti, ki bi morali biti v nenehnem stiku z ljudmi, namesto da se skrivajo v parlamentarnih dvoranah.

Torej ni dovolj, da vsak samo plačuje davke?

To je osnova. Ampak ne nazadnje nihče ne bo zadovoljen, dokler ne bo vedel, da ta denar porabljajo za učinkovito zdravstvo in šolstvo ali za boj proti korupciji.