Luknjast sistem reševanja kriznih bank

Bruselj – Izkušnje velike krize pred skoraj desetletjem, ko so članice EU morale reševati banke z več sto milijardami evrov pomoči, na bruseljskih sestankih še vedno povzročajo veliko razprav.

Ena od posledic krize je bila jasna politična zaveza, da davkoplačevalci načeloma ne bi več smeli reševati bank, temveč tisti, ki so prevzemali tveganja – lastniki in vlagatelji. Pred tremi leti je bila v okviru nastajajoče bančne unije sprejeta direktiva o reševanju in sanaciji bank, ki je bila razglašena za skorajda mejnik v zgodovini EU. A finančni ministri območja evra so začeli temeljito preučevati zadnje primere reševanja bank v Italiji in Španiji, ki so tarča kritik, češ da se EU vrača na staro pot reševanja bank z denarjem davkoplačevalcev.

Sporna evropska injekcija za italijansko banko

Najbolj razvpito je reševanje velike italijanske banke Monte dei Paschi di Siena (MPS). Evropska komisija je prejšnji teden odobrila previdnostno kapitalsko injekcijo v višini 5,4 milijarde evrov, s katero bo MPS lahko ob nepričakovanem poslabšanju gospodarskega položaja napolnila kapitalsko luknjo. Za več kot 26 milijard evrov slabih posojil bo s prenosom na slabo banko črtano iz njenih bilancah. Izpeljan je bil »bail-in« podrejenih upnikov in lastnikov, vreden 4,3 milijarde evrov.

V Bruslju so zatrjevali, da so omogočili nadaljnji obstoj banke in omejili izkrivljanje konkurence z državno pomočjo. Eden od pogojev za zadnjo pomoč je bila ugotovitev ECB kot nadzornika, da je MPS solventna, Italija pa je med drugim morala zagotoviti, da bodo slaba posojila kupili zasebni vlagatelji. Mali vlagatelji, ki menijo, da pri nakupu podrejenih obveznic niso bili seznanjeni s tveganji, lahko zahtevajo odškodnino. MPS se bo morala prestrukturirati, da država dobi donos na svojo investicijo.

V Italiji so likvidirali še dve regionalni banki, Veneto Banco in Banco Popolare di Vicenza. Deli njunih dejavnosti so bili preneseni na Inteso Sanpaolo. Operacija je bila izpeljana z državno pomočjo – s skoraj petmilijardno injekcijo in dvanajst milijardami jamstev – z argumentom, da za banke, ki niso sistemske, ne veljajo stroga evropska pravila. V Španiji pa je bil prevzem Bance Popular izpeljana za simboličen evro. Državne pomoči ni bilo, a nezaščiteni vlagatelji so ostali brez premoženja.

Kritiki bentijo, da je italijanski primer temeljito spodkopal verodostojnost novega sistema reševanja kriznih bank, saj ni upošteval pravila, da davkoplačevalci priskočijo na pomoč le v skrajnem primeru. Namesto tega so izkoristili luknje v zakonodaji. Pri italijanskih regionalnih bankah so uporabili domačo sanacijsko zakonodajo, da bi bolje zaščitili interese vlagateljev, v primeru španske banke pa so bili lastniki delnic in podrejenih obveznic izbrisani.

»Ker je finančna kriza temeljito načela zaupanje državljanov v politiko, je še slabše, da evropska komisija glede bančne unije ne ravna odgovorno,« je bil kritičen finančni strokovnjak Zelenih v evropskem parlamentu Sven Giegold. Posledica tega da bo nadaljevanje tveganih kupčij bankirjev in investitorjev, ki se lahko v primeru kriz spet lahko zanašali na oporo države.

Kljub kritikam v Bruslju vlada kar veliko samozadovoljstva. »Splošna ocena je: bančna unija deluje,« je povedal podpredsednik evropske komisije za evro Valdis Dombrovskis. Tudi prvi človek skupine z evrom Jeroen Dijsselbloem je zadovoljen z italijanskim načinom reševanja bank. »Ozdravljenje bank je ključno za gospodarsko okrevanje,« je povedal. Avstrijski finančni minister Hans Jörg Schelling pa je izrazil nezadovoljstvo, ker da so bila pri reševanju Hypo Alpe Adria Bank evropska pravila tolmačena strožje. »Položaj je obvladljiv. Italija je v težkem položaju pokazala, da zmore,« pa je ocenil nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. A prepričan je, da morajo po zadnjih primerih pravila reševanja pod drobnogled.