Tiskane izdaje
Pod javno kožo teče vedno zasebna kri. Tekmeca za prvi stol v Franciji, Emmanuel Macron in Marine Le Pen, nista samo politična človeka, ampak sta določena tudi intimno. Kdo sta »doma«, razkrivata različno – med tem ko se vsak po svoje spuščata na široko polje medijsko rumenega. Liberalec pripušča pogrošni tisk precej blizu k sebi in veliko je v njem tudi njegove žene, medtem ko se zdi nacionalistka bolj zadržana in morda manj vabljiva.
V hrupnih dnevih volitev mediji na vse mogoče načine secirajo pretendenta za Elizejsko palačo, a ne le programsko, po izjavah, po predvolilnih zborih, dejanjih ..., ampak ljudi menda zanimajo tudi ocvirki iz njunega življenja. Homo politicus da ni nikdar samo homo publicus, ampak se v »zasebnem« razkriva njegov odnos do sočloveka, dela, družine, družbe ..., njegove vrednote. Macron, denimo, je »ljubljenec« precej sproščenega Paris Matcha, članki in lepe fotografije s soprogo (nekako vedno z roko v roki, tudi na plaži ... ) se zdijo skrbno negovana parada brezpogojne predanosti in povezanosti, zakonske sreče.
Od intimnega v Elizej
Domača javnost pozna Macrona – otroka zdravnikov profesorjev s severa Francije, ki se je karierno kalil v zasebnem in javnem sektorju – medijsko že dalj časa, mednarodno okolje pa te dni precej vznemirjajo spoznanja, da je 39-letni vodja gibanja En Marche! in kandidat za predsednika Francije od leta 2007 poročen s svojo 24 let starejšo nekdanjo učiteljico francoščine in latinščine Brigitte Macron. Z damo sta se ljubezensko zapletla, ko je bil še rosno mlad. Potem ko ju je povezalo šolsko gledališče v gimnaziji v Amiensu, ji je čedni in nadarjeni mladenič pri sedemnajstih izjavil: »Kar koli boste naredili, poročil se bom z vami.«
Foto: Eric Feferberg/AFP
Leto dni star citat iz odmevnega intervjuja, ki ga je Brigitte Macron dala Paris Matchu, naj bi menda kazal, koliko je v njem trme in strasti, da doseže, kar hoče, ne glede na vse ovire. Soproga, ki se zdaj posveča le njemu, trem otrokom (iz svojega prvega zakona) in sedmim vnukom, mu pri tem stoji absolutno ob strani: da se lahko popolnoma in v miru osredotoča na politiko. In pri tem se v rumenem tisku kažeta oba ... – saj bi, kot je Emmanuel Macron v začetku marca izjavil za RTL, kot morebitna prva dama tudi Brigitte imela »svojo vlogo ...; tako kot jo je vedno imela«.« »Ne bi bila skrita, zato ker je del mojega življenja, ker je njeno mnenje pomembno in ker predsedniški položaj prinaša tudi nekaj, kar ima osebno dimenzijo.« Kot je že novembra lani napovedala za Paris Match, bi si kot učiteljica prizadevala za izobraževanje. »Ni normalno, da puščamo del prebivalstva brez vsakršnega upanja.«
Kompas za vse
Da je mesto Brigitte Macron na politični poti Emmanuela Macrona vse prej kot obrobno, menijo neredki portretisti ambicoznega para. Menda ni samo njegova moralna opora v ozadju, ključna za njegovo stabilnost, ampak je tudi prva bralka njegovih govorov, svetuje mu, ga jezikovno popravlja, skrbi za njegov urnik, bedi nad tem, kaj jé in kaj obleče, koliko spi ... V nedeljo ob razglasitvi zmage v prvem krogu se ji je javno zahvalil, ker je vedno ob njem »in brez katere ne bi bil, kar sem«. Kot je brati tudi v knjigi Macronovi [Les Macron, Fayard], je ona njegovo »ravnovesje«, njegov »kompas«, ki ga je popeljal z odročnega severa Francije v Pariz, v samo politično srčiko – v boj za Elizejsko palačo. Bitk, ki sta jih med tem morala izbojevati, ni bilo malo – zaradi njene ločitve, razlike v letih, pred nedavnim še zaradi natolcevanj o Macronovem skritem, gejevskem življenju. (Tudi) francoska družba je polna predsodkov in stereotipiziranih predstav, presoja, obsoja, se naslaja.
Brez programa
Tako kot se (na svojem facebook profilu) ob Macronove govore obrega pisatelj Mohamed Kacimi. »'Nisem daleč od vas, niste oddaljeni od mene', 'čutim, da ste blizu, niste daleč od mene', 'gledam vas v oči, nikoli vas ne bom izpustil z oči'. ... Zanima me, kdo piše Macronu govore: mogoče Marc Lévy, Musso ali Coelho [vsi so avtorji nezahtevnih svetovnih uspešnic]. Če že ni našel programa, potem je nujno, da najde vsaj pisca govorov ...«.
Foto: Eric Feferberg/AFP
Še drugih oznak, ki jih lepijo Emmanuelu Macronu, in spotikanj je ogromno: ena najmočnejših je nalepka neoliberalec (predvsem, zato ker je delal v banki Rothschild), nekateri pravijo, da bi se Francozom pod njim kolcalo celo po neuspešnem Hollandu, ki se je iz socialista ponesrečeno prelevil v »socialdemokrata« in nato v »socialnega liberalca«, če ne kar v »liberalca« ... A filozof Raphaël Glucksmann, denimo, ga bo v drugem krogu brez najmanjšega oklevanja vseeno volil, čeprav ga v prvem ni. Kot je zapisal v Nouvel Observateurju, mu Macronovi »ideološki sinkretizem, liberalni individualizem, ekološka slepa ulica« seveda niso nič bliže, kot so mu bili v nedeljo, ampak zdaj gre za drugo: »so trenutki, ko – prosto po Camusu – ni stvar v tem, da bi na novo postavljali svet, ampak je treba preprečiti, da ga ne bi povsem razgradili«. ... Marine Le Pen, na drugi strani, obljublja kaos.
