Tiskane izdaje
Na svetovnem odru deluje suvereno, odločen, da spet postavi Francijo v ospredje, kamor spada: srečanja novega francoskega predsednika s svetovnimi voditelji se zato vrstijo skorajda drugo za drugim. Medtem pa Emmanuel Macron na domačem parketu že niza nepriljubljene poteze, s katerimi vznemirja javnost in si odpira fronte. Na bojni nogi je tudi z vojsko, zato je danes odstopil načelnik generalštaba − kar se v Peti republiki še ni zgodilo.
Vzrok za prekucije so varčevalni rezi, ki jih je vlada prejšnji teden napovedala v višini 4,5 milijarde evrov, s čimer bodo še letos udarili po vojski (za 850 milijonov), visokem šolstvu (za 331 milijonov) in lokalnih skupnostih (do leta 2022 bodo morale privarčevati 13 milijard evrov oziroma tri milijarde več, kot je bilo predvolilno preigrano). Razburjanja je veliko, z več političnih strani opozarjajo, da macronizem že dela hude napake; sploh ker je videti, da Macron požira svoje predvolilne obljube − izobraževanje, recimo, je postavljal na piedestal.
Rezi v vojski
Pred dnevi je bil podpredsednik opozicijskih Republikancev Laurent Wauquiez oster do prvega moža Francije, češ da, kot je poudaril v intervjuju za Le Monde, nima »ne ideologije, ne kompasa, ne vrednot«. Po prvih potezah vlade je zanj očitno, da je tudi »brez hrbtenice«, da je macronizen močan v tehnokratskem marketingu in nastopaštvu, vsebinsko pa je prazen.
A kjer nimajo trdnih prepričanj in se veliko zatekajo v udobje politične korektnosti, tam tudi naglo in zlahka spreminjajo stališča. Republikanski politik Wauquiez tako ni edini, ki navaja kot primer Macronovo predvolilno obljubo, da bo do leta 2025 vojaški proračun dvignil na dva odstotka BDP, zdaj pa je potegnil prve varčevalne poteze prav v vojski. Posledično so se pred kratkim dvignile nekatere vojaške avtoritete – načelnik generalštaba Pierre de Villiers je kritično pripomnil, da ni vojski več česa vzeti –, a jih je predsednik brž postavil na trda tla, češ, »vaš šef sem«, in obljubil finančne popravke že za prihodnje leto.
»Zaveze, ki sem jih dal, bom uresničil. Ni treba pritiskati name in tudi komentarji niso potrebni,« je še okrcal dotične in jih, kot so zadnje dneve okrog nacionalnega praznika veliko pisali francoski mediji, opomnil na »občutek dolžnosti in zadržanosti«. Toda napetosti so se očitno tako zelo stopnjevale, da je general de Villiers danes odstopil, na njegovo mesto pa je že bil imenovan general François Lecointre ...
Konkretno, varčevalni rezi v francoski vojski pomenijo, da letošnji vojaški proračun ostaja pri v parlamentu potrjenih 32,7 milijarde evrov, a bodo morali, kot je brati razlage, 850 milijonov odtegniti pri opremi, kajti za toliko bodo menda povečali stroške operacij na tujem; kar so prej pokrivala tudi druga ministrstva. Nemalo opreme, predvsem preskrbovalna letala, helikopterji ..., pa medtem kliče po obnovi in novih nakupih. Da pa bi lahko, kot poudarja predsednik, vendarle uresničili dolgoročnejši cilj − postopoma dvigniti vojaški proračun na dva odstotka BDP do leta 2025 −, naj bi že prihodnje leto pridali dodatnih 1,3 milijarde evrov.
Strokovnjaki pri tem opozarjajo, da bi morali nameniti vsaj dve milijardi več vsako leto – da bi res prišli na 50 milijard ob roku. Naj zdaj predsednik še tako avtoritarno vztraja pri svojem prav, na opozicijskih levici in desnici so prepričani, da so rezi v vojski (pa čeprav samo letošnji) neprimerni, kajti teroristična nevarnost ni zmanjšana, sploh pa v državi še vedno veljajo izredne razmere. Macron da se je že politično zmotil, ne samo enkrat.
Podrejanje, tekmovanje
Predvolilno je obljubljal »revolucijo«, zato se zdi prevraten tudi njegov odnos z Édouardom Philippom. Mediji ju imajo precej pod drobnogledom in analizirajo v Franciji pogosto zapleteno razmerje predsednik-premier. Da bi po novem desna roka bolje vedela, kaj počne leva − in obratno: da bi tesneje povezali Matignon in Elizej, vladno palačo s predsedniško (ali pa da bi imel predsednik večji nadzor nad vsem, kar se dogaja pri premieru, kot je tudi brati interpretacije) –, je skupnih kar enajst svetovalcev s tako pomembnih področij, kot so energija, stanovanjska politika, socialna varnost, transport in davki.
Macron in premier Philippe sta jih menda izbrala soglasno, čeprav politični analitiki poudarjajo, da so vsi bliže predsedniku kot pa premieru, nekdaj tesnemu Juppéjevemu človeku, ki mu na desnici, od koder prihaja, zamerijo, da je vse manj njihov. In da si ga vodja države v resnici tudi čedalje bolj podreja, saj da hoče obvladovati vse; kar je bilo menda več kot očitno pred časom, ko je pred vse parlamentarce, v kongresu v Versaillesu, stopil en dan prej, preden je Philippe nagovoril narodno skupščino. Za nameček je v Le Mondu brati, da bo za kar osem od vseh enajstih skupnih svetovalcev finančno poskrbel Matignon ...
Ob strani ni niti nepomembno, da ima lahko posamezen minister po novem samo do deset svetovalcev, medtem ko jih je, za primerjavo, imel sam Macron − pod Hollandom na čelu ekonomskega ministrstva − 25. Za delegirane ministre je svetovalcev odslej še manj: le osem in za državne sekretarje pet, zaradi česar neredki zaskrbljeno svarijo, da ni bila francoska Peta republika še nikdar tako okleščena in da se bo vitkost znatno poznala pri delu.
Ničvredno obrobje
Dela pa je ogromno. Emmanuel Macron mora s premierom Philippom uloviti francoski cilj: triodstotni javnofinančni primanjkljaj do konca leta, zato ni časa za odlašanje z reformami ... Pri tem se srečuje z znanimi ideološkimi očitki, češ da je namen macronizma izničiti tradicionalni desnico in levico ter ob sebi dopuščati le še ekstremizme. In tudi svojega bistva, kot mu očitajo, ne more več prikrivati: človeku se prej ali slej zareče.
Medtem ko se je nekdanji predsednik François Hollande, denimo, mnogim zameril, ko so mu z jezika zleteli »brezzobi Francozi«, je Macron razburil javnost, ko je med odprtjem Station F, velikega kampusa startupov, v Parizu, pred množico podjetnikov slavnostno ločil med »ljudmi, ki jim uspe, in tistimi, ki niso nič«. Neredki so izjavo označili za sramotno in simptomatično: macronizem zanimajo uspešni ljudje, za široke množice drugih − za delavce, podeželje, socialno in ekonomsko obrobje − pa mu ni mar. Novi predsednik da Francije ne bo povezal, ampak jo bo samo še dodatno socialno-ekonomsko razkosal.
