Tiskane izdaje
Še bolj kot kje drugje dogajanje na Škotskem zadnje dneve spremljajo katalonski zagovorniki pravice, da bi sami odločali o svoji prihodnosti. Rezultat škotskega referenduma zato ni le lekcija za Veliko Britanijo, ampak je tudi učna ura za Madrid in Barcelono. Razmerje med njima ni bilo še nikoli tako zelo na kocki: danes potrjujejo v katalonskem parlamentu nov zakon na osamosvojitveni poti.
Španski premier Mariano Rajoy je v sredo tik pred škotskim zdajci in pred bližajočim se katalonskim posvetovalnim glasovanjem – že nekaj časa je napovedano za 9. november – opozoril parlamentarce, da odcepitveni referendumi ne vodijo nikamor drugam kot »v recesijo in revščino«.
Poudaril je razlike med škotskim in katalonskim osamosvojitvenim vprašanjem, češ, Katalonci, tako kakor drži za druge avtonomne skupnosti v Španiji, neprimerljivo bolj in več odločajo o sebi kot Škoti. Tudi naivni da ne bi smeli biti in pričakovati, da bi Bruselj sprejemal morebitne nove neodvisne države z odprtimi rokami, kajti »Evropska unija je bila osnovana za integracijo«, ne za ločevanje.
Poslanec Pere Macías iz nacionalistične Demokratične konvergence Katalonije je v odgovor poudaril, kar te dni ponavljajo številni zagovorniki pravice do glasovanja: britanski premier David Cameron je Škotom dovolil referendum, Mariano Rajoy ne. London se pogovarja s škotskimi oblastmi, Madrid vztraja pri svojem. Tudi težko pričakovano srečanje premiera Rajoya in predsednika katalonske vlade Arturja Masa konec julija v Madridu se ni pokazalo za uspešno, saj ni prineslo nikakršnega premika.
A kot so takrat ugotavljali domači analitiki, je bil pozitiven signal že to, da se voditelja nista razšla z loputanjem vrat – ni prišlo do dokončnega konca. Že nekaj časa napovedani »referendumski« vprašanji − ali naj Katalonija postane država, in če, ali naj kot država postane neodvisna − ostajata nerešeni ...
Politična dinamika
Desnosredinska vlada v Madridu vztrajno ponavlja, da je enostransko organiziranje regionalnih referendumov samo za prebivalce določene avtonomne skupnosti v navzkrižju z ustavo; da bi bili zakoniti, bi bilo treba spremeniti ustavo.
Nasprotna katalonska stran je odločna, da bo organizirala posvetovalno glasovanje (consulto so v katalonskem parlamentu že pred časom potrdili z dvetretjinsko podporo), ki ne bo zavezujoče, povedalo pa bo veliko ... Za Madrid ni sprejemljivo, pravijo, da imajo »vsaj sredstva, da ga preprečijo«.
Zakon, po katerem bodo Katalonci lahko organizirali posvetovalno glasovanje, sprejemajo v katalonskem parlamentu danes. Po njem naj bi uradno potrdili tudi datum. Pričakovati je zaplet z Madridom, kjer že nekaj časa grozijo z ustavnim sodiščem ... Sporočilo je jasno: ne bodo dovolili nespoštovanja ustave in uničenja države. In Španija je, kakor ponavlja premier Rajoy, »resna država«.
Medtem ko se zdi razpoloženje med Katalonci čedalje bolj očitno osamosvojitveno − pred dnevi ob 300. obletnici izgube neodvisnosti je Barcelono preplavilo približno dva milijona zagovornikov pravice, da sami odločijo o svoji prihodnosti −, vladajoča politika v Barceloni taktizira in vodi proces po svoje, kakor ve in zna.
Po pisanju madridskega Paísa premier Artur Mas v zadnjem času izgublja nekoliko ostrine. Potem ko je še pred časom trdil, da posvetovalno glasovanje bo, brez dovoljenja Madrida ali z njim, vendar »legalno po katalonski zakonodaji«, po principih »demokracije, zakonov in dialoga«, zdaj, kakor ga med vrsticami berejo nekateri analitiki, pravi, da so nujna »vsa demokratična zagotovila« ...
Ni jih še, a bodo »poskušali doseči dogovor z državo«. V uradni Barceloni je tudi čedalje vedno več govora o morebitnih predčasnih volitvah: te bo predsednik, kakor je izjavil pred kratkim, razpisal, če glasovanja ne bo. Nemara je zanimivo, da je bilo iz vladnih krogov že slišati, kako bi ga, napovedanega za 9. november, lahko odložili na pozneje ...
Ne gre niti spregledati, da je Mas, voditelj nacionalistične koalicije Konvergenca in Unija, pred kratkim odklonil politično podporo, ki so mu jo ponudili v Katalonski republikanski levici (ERC). V tej majhni, a vplivni stranki vodijo zagrizeno osamosvojitveno kampanjo in zahtevajo glasovanje, ne glede na stališče Madrida ali ustavnega sodišča.
Nemirni čas pred zgodovinsko odločitvijo je politično nadvse zapleten in poleg tega zaznamovan tudi aferaško: od julija je zaradi dolgoletnega prikrivanja bančnih računov na tujem in utajanja davkov na tnalu Jordi Pujol, ugledni predsednik Katalonije v obdobju 1980–2003, »oče modernega katalonskega nacionalizma« in Masov politični mentor. Zaradi kompleksnosti situacije, ki se utegne še stopnjevati, v Madridu računajo, da glasovanja ne bo ...
Ekonomski pečat
A nacionalistični proces bo težko ustaviti, saj ne poteka samo na politični ravni, ampak še na drugih: široko razvejen je v okviru Katalonske narodne skupščine, tudi med intelektualci okrog kulturnega Inštituta Ramon Llull in v povezavi s katalonskim jezikom ...
Seveda je vprašanje katalonske prihodnosti tudi gospodarsko in je povezano z reševanjem iz krize. Artur Mas verjame, da je Katalonija s svojo »trdno ekonomijo« tista, ki vleče Španijo iz težav. Njeno okrevanje da ima katalonski pečat, zato so stare zahteve po popolnem nadzoru nad lastnimi financami ključne za pogled številnih Kataloncev na prihodnost.
