Majhne možnosti za nemško-francoski vlak

Po izvolitvi Macrona se olajšanje lahko hitro spremeni v resen spor Pariza in Berlina o evropski politiki.

Objavljeno
09. maj 2017 19.17
Damijan Slabe
Damijan Slabe

Evropa si je po prepričljivi zmagi Emmanuela Macrona na francoskih predsedniških volitvah globoko oddahnila. Nevarnost, da bi povezava razpadla, ker po brexitu z zmago nacionalistične desničarske populistke Marine le Pen ne bi preživela še drugega udarca, je začasno odrinjena v negotovo prihodnost.  

V Parizu in Bruslju, pa tudi drugod po Evropi, je bilo zato po končanih francoskih volitvah v ponedeljek slišati različne navdušene razlage, od tega, kako proevropski da je novi francoski predsednik, do hitrih političnih analiz, kakšne reformne možnosti se zdaj odpirajo Evropski uniji, ki da jo bo po odhodu Velike Britanije iz nakopičenih težav znova lahko potegnila obnovljena nemško-francoska lokomotiva. Izvolitev Le Penove bi za EU pomenila katastrofo in njen najverjetnejši konec, zmaga Macrona pa povezavi znova odpira prihodnost, se je poenostavljeno glasila bruseljska razlaga francoskega volilnega izida.

Žal zadeve niso tako preproste, domneve, da so ideje »prepričanega Evropejca« Emmanuela Macrona rešitev za Evropsko unijo in da so kompatibilne s predstavami nesporno vodilne evropske sile Nemčije, pa niso tako samoumevne, kot bi se komu zdelo. Če Evrope tudi v prihodnje ne bo »nesporno vodila ženska – ali bo to nemška kanclerka Angela Merkel ali pa bom to jaz« – kot je Macronu v zadnjem predvolilnem obračunu nesramno zabrusila Marine le Pen, se zadeve hitro lahko znova močno zapletejo. 

Macronove reformne ideje

Nekateri nemški mediji (FAZ) že opozarjajo, da predvideni Macronov proevropski kurz, kolikor ga je bilo sploh mogoče razbrati iz njegovih predvolilnih izjav, ni ravno združljiv z idejami nemške vlade in kanclerke Angele Merkel, še manj pa s predstavami zelo konservativnega nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla. Marsikaj, kar je predvolilno o Evropi razlagal do zdaj najmlajši francoski predsednik, ki je politično sodeloval tako s prejšnjim konservativnim predsednikom Sarkozyjem kot s svojim socialističnim predhodnikom Hollandom (Merklova se ni ujela ne s prvim ne z drugim), Nemcem zveni precej znano.

»Smrdi« pa jim po tem (finančnemu ministru Schäublu zagotovo), da bi morala po francoskih vizijah reformirana EU veliko bolj skrbeti za svoje članice v težavah. Ne le za Francijo, tudi za jug Evrope, kar bi v Madridu in Rimu in Atenah in še marsikje sicer radi slišali. Do določene mere bi šle Macronove reformne ideje skupaj s predlogi o ločenem proračunu evrskega območja, o svojem parlamentu ter skupnem gospodarskem in finančnem ministru, tudi v ušesa predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju in bruseljskim birokratom, nikakor pa ne bi navdušile Nemčije in nekaterih severnoevropskih članic. Nemcem, ki jim gre kljub vsem evropskim krizam, v marsičem pa tudi zaradi njih, v EU tako rekoč edinim gospodarsko in finančno odlično, je namreč povsem jasno, kdo bi potem tak skupni evrski proračun v največji meri tudi financiral. 

Previdna nemška zadržanost

V Berlinu je zato Macronove ideje o uvedbi evrskih obveznic, o katerih kanclerka Merklova nikoli ni hotela niti slišati, tako rekoč hkrati, ko je izrekal vladne čestitke novemu francoskemu predsedniku, zavrnil kar tiskovni predstavnik zvezne vlade Steffen Seibert. Stališče nemške vlade in kanclerke Merklove se ni v ničemer spremenilo, pravijo v vladnem uradu, kjer večino še bolj drznih Macronovih idej o »asimetrični« uporabi evrskega proračuna za spodbujanje investicij v kriznih članicah, o skupnem evrskem reševanju brezposelnosti, drugačni davčni poltiki, spodbujanju evropske prodaje (»kupujte evropsko«) in strožjem nadzoru tujih investicij v evropske koncerne za zdaj preventivno zavračajo z utemeljitvami, da bi bilo za marsikatero izmed predlaganih reform nujno spremeniti evropske pogodbe. Kar pa je dolgotrajen in zapleten postopek, ki tudi zaradi vseh sedanjih težav ne pride v poštev.

Še dvoje ključnih volitev

Če bo novi francoski predsednik na bližnjih junijskih parlamentarnih volitvah za svojo politiko dobil zadostno podporo, bi se utegnilo zgoditi, da bo vse te svoje evropske reformne načrte kot mlad in uspeha željan predsednik predstavil še pred nemškimi septembrskimi parlamentarnimi volitvami in ne da bi jih pred tem uskladil z Berlinom. To bi lahko bila huda napaka za Evropo, ki bo po odhodu Britancev brez ustreznega nemško-francoskega partnerstva že tako težko našla vsaj približno uravnoteženo vodenje. Razen seveda v primeru, če bi septembra na nemških zveznih parlamentarnih volitvah zmagali socialdemokrati s kanclerskim kandidatom Martinom Schultzem, ki je videti veliko bolj »kompatibilen« z Macronom in je že v ponedeljek, takoj po njegovi izvolitvi, izjavil, da se odpira »enkratna priložnost« za korenito spremembo »političnih kretnic«.

Ker je novemu francoskemu predsedniku naklonjen tudi predsednik evropske komisije Juncker, ki namerava konec meseca predstaviti nekatere svoje predloge, bi povezava Juncker, Schultz, Macron morda lahko pomenila preskok v »transferno« Unijo in slovo od zadrte varčevalne politike kanclerke Merklove in njenega finančnega ministra. Pot v reforme, s katerimi se ne bi nujno strinjale vse članice in za katere bi bilo treba popraviti tudi evropske pogodbe, s tem seveda še ne bi bila odprta, kljub temu pa zlasti v Italiji in Španiji, kot je zapisal FAZ, »svoje številne upe že stavijo na Macrona«. Bodisi kot na del »francosko-nemškega motorja« bodisi kot na sestavni del nove »južne osi«.