Tiskane izdaje
Evropski pogajalci so se zadnje tedne pritoževali nad tem, da Britanija še vedno ni predstavila svojega pogajalskega izhodišča glede višine tako imenovanega izstopnega računa, brez katerega, pravijo, ne more biti dogovora o vseh drugih vprašanjih, povezanih z brexitom.
Kakšni občutki so jih prevzeli ob nedavnem razkritju otoških medijev, da bi bila država za poravnavo svojih obveznosti do EU pripravljena plačati 40 milijard evrov, je težko oceniti s kakršno koli mero gotovosti. Britanci niso edini, ki se nočejo v javnosti pogovarjati o konkretnih številkah. Evropska stran ravno tako molči o tem, koliko bi zanjo znašal sprejemljiv izstopni račun, vsekakor pa poskuša biti čim bolj jasna glede tega, kaj vse mora biti v njem všteto. EU se je v prvih dveh krogih pogajanj o brexitu osredotočila na izbiro metodologije določanja višine obveznosti, ki bi bila sprejemljiva za obe strani in s pomočjo katere bi lahko prišli do konkretnih številk. Priznanje britanske vlade v začetku julija, da država ima obveznosti do Unije, ki jih bo morala poravnati v primeru dogovora, je bil spodbuden znak, a ni pomenil preboja pri ključni točki razhajanja, ki ima bolj kot z matematiko opraviti z vprašanjem tega, kaj se zgodi, ko bo račun enkrat dorečen.
Na neki način je Sunday Telegraph izigral obe strani, ko je objavil informacije, da bi bila Britanija pripravljena tri leta po brexitu EU plačevati po deset milijard evrov, preostanek do 40 milijard pa bi predstavljala dodatna plačila, s katerimi bi London poskušal prebiti trenutno blokado v pogajanjih in prepričati nasprotno stran, da se čim prej posvetita drugim pomembnim vprašanjem. Britanski vladni viri so časniku potrdili, da pogajalsko izhodišče EU znaša 60 milijard evrov (in ne sto, kot se je poročalo), a da bi bila ta pripravljena privoliti tudi v 50 milijard. »Naše izhodišče je bližje 30 milijardam, ampak na koncu bomo privolili v 40, prepričati je treba še javnost in politike,« je dejal eden od virov v članku.
Če so navedbe resnične, sta London in Bruselj glede višine zneska bolj usklajena, kot je bilo videti v zadnjih mesecih. Razlika deset milijard je bolj premostljiva kot razlika 40 ali 50 milijard. To še ne pomeni, da so pogajalci bliže dogovoru o računu. Še prej se morajo uskladiti o tem, kakšno vlogo bo ta igral v pogajanjih in kakšno v končnem dogovoru, za katerega upajo, da ga bodo dosegli do jeseni prihodnje leto.
Politične omejitve
Evropska stran od Britanije želi, da poravna svoje pretekle in prihodnje obveznosti, kot so garancije in pokojninski prispevki za uslužbence EU. Edino na ta način lahko za prihodnjih nekaj let pokrije velik izpad, ki ga bo v njenem proračunu povzročil brexit. Britanski pogajalci na drugi stran hočejo skupaj z računom skleniti tudi dogovor o trgovinskih odnosih, o čemer se EU vsaj uradno za zdaj ni pripravljena pogajati. Britansko izhodišče temelji na prepričanju, da Združeno kraljestvo ni dolžno poravnati nobene od obstoječih obveznosti, če se London in Bruselj do marca 2019 oziroma še prej ne uspeta dogovoriti o tem, kakšen bo njun odnos videti v prihodnje. Temu pritrjuje tudi del pravne stroke, ki 50. člen lizbonske pogodbe interpretira kot giljotino, s katerim dve leti po uveljavitvi avtomatično prenehajo veljati vse (finančne) obveznosti države do EU. Britanska vlada verjame, da s povezovanjem plačila obveznosti in dogovora o trgovini nima kaj dosti izgubiti.
A to seveda še ne pomeni, da lahko pri pogajanjih o višini računa privoli v vsako številko. Ravno zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da Britanija v strogo pravnem smislu ni dolžna EU ničesar, je vprašanje izstopnega računa na Otoku izjemno politično občutljivo. Ena ključnih obljub, ki so jo nasprotniki članstva v EU dali med referendumsko kampanjo, se je nanašala na ustavitev vplačevanja denarja v evropski proračun. Plačilo 40, 50 ali celo 60 milijard evrov bi s političnega vidika bilo videti kot kapitulacija brez primere, britanski parlament pa takšnega zneska po vsej verjetnosti ne bi podprl.
Predstavniki Downing Streeta so v nedeljo zavrnili navedbe treh neimenovanih vladnih virov in jih označili za čiste špekulacije, a poročanje Sunday Telegrapha je kljub temu prispevalo k ostremu odzivu več vidnejših evroskeptičnih politikov, ki so vztrajali, da bi Britanija v prihodnosti morala plačevati le za tiste evropske programe, pri katerih bi sodelovala. »Na tej točki privoliti v plačilo takšnega zneska bi bil slab dogovor,« je v odzivu za Sun dejal vplivni konservativni poslanec Jacob Rees Mogg. »Glede denarja bi morali biti zelo odločni, saj je naše najboljše pogajalsko sredstvo: oni ga potrebujejo, mi ga imamo.« Po njegovem bi morala Britanija počakati s kakršnim dogovorom o plačilu, dokler ne dobi tistega, kar sama hoče − torej dogovor o trgovinskih odnosih.
Tako britanska premierka Theresa May kot minister za izstop iz EU David Davis sta dejala, da bo Britanija kot del dogovora z EU izpolnila svoje mednarodne obveznosti, tudi finančne. Toda o tem, kaj vse te obsegajo, v otoški politiki verjetno nikoli ne bo povsem jasnega konsenza. Pri denarju se vse konča.
