Tiskane izdaje
Martin Schulz je morda res izgubil septembrske volitve, a je za SPD skupaj z drugimi pogajalci svoje stranke v novi veliki koaliciji kanclerke Angele Merkel pridobil pomembna ministrstva z zunanjim vred, ki ga je želel zasesti kar sam. To je v socialdemokratski stranki povzročilo pravi vihar in nekdanji predsednik evropskega parlamenta se zdaj odpoveduje tako ministrskemu stolčku kot vodenju SPD. Schulz meni, da razprave o njem ogrožajo glasovanje o novi veliki koaliciji s konservativno unijo CDU/CSU, ki bo sledilo v prihodnjih dneh in za to sprejema odgovornost. »Na vso moč upam, da bodo s tem končane kadrovske razprave v SPD,« je zapisal v izjavi. Že prej so se dogovorili, da bo Schulz parlamentarni voditeljici SPD Andrei Nahles predal vodstvo stranke. »Ustvarjamo politiko za prebivalce te države, zato moram svoje osebne ambicije podrediti interesom stranke.«
Brez solznih oči
Jezni socialdemokrati so Schulza spominjali na zaklinjanje po izgubljenih volitvah, da ne bo vstopil v vlado Angele Merkel, časopis Bild pa je še navedel neimenovanega podpredsednika ali podpredsednico stranke z očitki, da nikoli ni bil čustveno navezan na položaj predsednika stranke. »Nikoli se mu niso orosile oči, če je govoril o Ottu Welsu ali Willyju Brandtu; pri Gerhardu Schröderju ali Sigmarju Gabrielu je bilo drugače.« Wels je bil dolgoletni socialdemokratski prvak med obema svetovnima vojnama dvajsetega stoletja in je leta 1933 kot edini član rajhstaga javno nastopil proti nacističnemu prevzemu vse oblasti v državi, Willy Brandt pa je bil seveda legendarni župan Zahodnega Berlina in prvi povojni socialdemokratski kancler Zahodne Nemčije. A sta v omenjenem citatu pomenljivejši drugi imeni, saj je videti, da je Martin Schulz pri številnih socialdemokratih bolj osovražen celo od njihovega tretjega povojnega kanclerja Gerharda Schröderja, katerega zaton - in s tem vzpon krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel - so zakrivili prav socialdemokratski nasprotniki njegovih tržnih reform.
Spodleteli kadrovski preobrat
Vse do nastopa Martina Schulza je bil v SPD močno nepriljubljen tudi prejšnji predsednik Sigmar Gabriel, četrti politik, ki ga je omenjal neimenovani visoki predstavnik vodstva stranke, a si je nekdanji tesni Schröderjev sodelavec na položaju zunanjega ministra, ki je že tradicionalno med najbolj priljubljenimi v državi, pridobil spoštovanje mnogih. Schulz je imel na svoji strani mogočno Andreo Nahles in drugih pogajalcev velike koalicije, a to očitno ni zadostovalo za opravičilo kadrovskega preobrata, ki ga je načrtoval zase.
Zaradi koalicijske pogodbe je tarča ostrih kritik iz lastne stranke tudi krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, a predvsem zato, ker je socialdemokratom prepustila toliko pomembnih ministrskih položajev. Še posebno ogorčeno ji očitajo izgubo ministrstva za finance, ki je bilo pod Wolfgangom Schäublejem ponos konservativnega pogleda na domovino in svet, zdaj pa naj bi ga prevzel po velikopoteznem zapravljanju deželnega denarja s Filharmonijo na Labi na čelu znan hamburški župan Olaf Schulz. SPD v koalicijski pogodbi dobiva tudi pomembna ministrstva za delo, družino, pravosodje in okolje.
Zahteve po prenovi
Med najglasnejšimi kritiki dolgoletne kanclerke je nekdanji parlamentarni voditelj CDU Friedrich Merz, ki se je zaradi spora z njo umaknil iz aktivne politike, a tudi nekateri stebri sedanje konservativne Nemčije. Predstavnik skupine za majhna in srednja podjetja ter gospodarstvo Carsten Linnemann vidi kar konec CDU kot ljudske stranke, nekateri drugi že zahtevajo vsebinsko in kadrovsko prenovo na zvezni ravni. Številni krščanski demokrati so se že do zdaj pritoževali zaradi pomikanja na levo pod dolgoletno kanclerko, a so jih do izbruha begunske krize utišali njeni uspehi. Angela Merkel je sicer zmagala tudi na septembrskih volitvah v budestag, a zaradi vzpona nacionalistične Alternative za Nemčijo, ki je sledila navalu migrantov iz versko in kulturno drugačnih okolij, z najslabšim rezultatom po letu 1949.
