Tiskane izdaje
Evropa je pisana družba, nesoglasij in nesporazumov je veliko, kažejo se tudi v odnosu do prišlekov. Kakšno mesto naj v naših družbah zavzame priseljevanje, je bilo vprašanje, na katero je v sredo zvečer v Mestnem muzeju Ljubljana odgovarjal francoski demograf François Héran. V Slovenijo ga je povabil Francoski inštitut v Ljubljani v sodelovanju z nekaterimi partnerji, tudi Delom.
François Héran je antropolog, ki pri svojem raziskovanju interdisciplinarno povezuje sociologijo in demografijo, in vodja raziskav na Nacionalnem inštitutu za demografske študije (Institut national d'études démographiques, Ined). Njegovo predavanje je s pravnega vidika »dopolnila« direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon (o tem bomo pisali v prihodnjih dnevih), razpravo pa je moderirala Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.
Zgovornost statistike
Francoski gost je postregel s številnimi podatki - o različnih evropskih družbah, tudi o slovenski -, ki jasno osvetljujejo sedanje migracije in predvsem v drugačni luči, kot smo je po večini vajeni iz medijev in javnih političnih razprav. Medtem ko begunsko-migrantsko problematiko (slovenska) javnost največkrat povezuje z (obrobnimi) varnostnimi vprašanji, so poudarki demografskih raziskav drugačni, pomembnejši in skrb zbujajoči. Projekcije za prihodnjih 50 let kažejo, da nas bo v Sloveniji, denimo, vedno manj delovno aktivnih, ob migracijah ali brez njih. Héran, ki je bil tokrat prvič v Sloveniji, je uvodoma poudaril, da EU že kakšno leto po migracijah presega Združene države Amerike, kar je nov fenomen. Leta 2015 se je v 320-milijonske ZDA preselilo 1,1 milijona novih imigrantov, v EU s tedaj 509 milijoni prebivalcev pa 4,7 milijona, 2,4 milijona med njimi iz neevropskih držav. Kljub pomembnemu preobratu imajo številne evropske družbe - tudi francoska, ki je od nekdaj območje priseljevanja in na leto sprejme po 200.000 ljudi - težave pri sprejemanju novih migrantov. Veliko je pomislekov, prespraševanja.
»Begunska kriza, ki je izbruhnila poleti 2015, močno pa se je povečala jeseni in se podaljšala še v 2016., je popolnoma razdelila Evropo. [...] Ne le da se Evropa sooča z migrantsko krizo, tudi migranti se soočajo s krizo Evrope.« Stara celina je razklana, zato nastalih razmer ni mogoče primerno politično obvladovati. Ob sodobnih množičnih migracijah (po večini iz Afrike, Bližnjega vzhoda, Azije, med evropskimi državami pa iz Ukrajine) so se razkrile vse nacionalne heterogenosti, ki jih je po Héranu mogoče razložiti tudi z različnimi zgodovinskimi izkušnjami.
Zaprti komunizem
V nekdanjih komunističnih državah, kjer je največ odpora do tujcev, so bili ljudje prisiljeni v zaprtost in redke stike z zunanjim svetom. Niso bili navajeni na priseljevanje, celo družinsko združevanje je bilo prepovedano (tako kot je še vedno v zalivskih državah); lep dokaz je Nemčija, kjer so zdaj najbolj ksenofobni na nekdanjem komunističnem vzhodu.
Hipotezo o zaplankanosti evropskega vzhoda potrjujejo tudi številke na evropski ravni: lani so ugodno rešili največ prošenj za azil na Švedskem (okrog 6699 ugoditev na milijon prebivalcev), v Nemčiji (5266 na milijon), Avstriji (3481 na milijon; kar je dobro vedeti ob spogledovanju z avstrijskim kriznim zakonom o omejevanju dostopa do ozemlja), Malti (2727), Norveškem (2438), v Švici (1574) ..., najmanj pa v državah, kot so Poljska (8), Hrvaška (24), Romunija (41), Češka (41), Slovaška (41), Madžarska (44), Slovenija (82). »Problem nekdanjih komunističnih držav je, da dolga desetletja niso imele izkušenj s priseljevanjem« in jih še zdaj nimajo.
Na Zahodu je bilo drugače: nekatere zahodne države so bile kolonizatorke in tam so, v Franciji, na primer, prišleki že v povojnih desetletjih pomagali postavljati na noge industrijo in družbo. Medtem ko se v zaprtih »bojijo« migrantov, v odprtih družbah razumejo, da »migrant ni samo žrtev, ampak je tudi strateg z določenimi preferencami in je nasploh vedno bolje informiran in priključen na sodobne komunikacijske kanale«. Med dejavniki, ki vplivajo na kompleksno razpoloženje do migrantov, je Héran vzel pod drobnogled tudi religijo, geografsko lego in še kaj. Pri tem ga je kot Francoza presenetila Velika Britanija, kjer gredo domačinom v nos predvsem priseljenci iz srednje Evrope. »Za Francoze je to nekaj nepredstavljivega.«
Pomembni poudarki
Med Héranovimi bistvenimi poudarki kaže izpostaviti tudi zanimive projekcije demografske in migracijske dinamike v prihodnjih petih desetletjih - učinki bodo prevratni. Po preigravanjih ZN se bo delež delovno aktivne populacije (od 20 do 64 let) marsikje po Evropi korenito znižal: v Sloveniji, denimo, do leta 2065 kar za 33 odstotkov, na Poljskem za 42 odstotkov, medtem ko se bo v Franciji povišal za odstotek in na Švedskem za 18 odstotkov. Brez migracij bo slika še bolj skrb zbujajoča: v Sloveniji bo padec 37-odstotni - tako velik, da bi morali vendarle začeti drugače razmišljati o priseljevanju.
Dilema, ki jo je izpostavil Francoz, je pri nas in nasploh v srednji in vzhodni Evropi očitna: ohraniti etnično, identitetno in versko homogenost za ceno demografskega in ekonomskega pojemanja ali se počasi (utilitaristično) odpreti raznoterosti? Po njegovem prepričanju to ne pomeni, da bomo na stežaj odprli vsa vrata, ampak zagovarja selektivno odpiranje tudi neevropski migraciji na temeljih prava, tako kot to počno v Kanadi in Švici. Zidovi in žične ograje, kot je poudaril, ne morejo biti rešitev, dolgoročno zagotovo ne.
