Tiskane izdaje
V višino meri štiri metre, sestavljena je iz gosto tkane rešetke, vrh katere se vije Natova bodeča žica s kot britvica ostrimi rezili. Nova žična ograja na madžarski meji s Srbijo meri 175 kilometrov. Begunci je ne morejo prečkati. Medtem Madžarska načrtuje že naslednjo žično ograjo − tokrat na meji z Romunijo.
Soseda Bolgarija namerava slediti madžarskemu zgledu in bo svojo žično ograjo na meji s Turčijo, ki se zdaj vije 35 kilometrov, podaljšala za dodatnih 130 kilometrov. Tudi Grčija je na meji s Turčijo že postavila 12 kilometrov žične ograje.
Bodeča žica à la Nato
Natova bodeča žica velja za še posebej nevarno. Če se vanjo ujame človek ali žival, potem kovinska rezila v obliki zalusti kot pri ribiških trnkih povzročijo, da je nevarnost poškodbe z vsakim gibom večja. Globoke vreznine niso nobena redkost. V španski eksklavi Melilla so ljudje, ki so se pri begu zapletli v Natovo bodečo žico, zaradi hudih ran že umrli.
Za proizvajalce bodeče žice vse te odločitve posameznih evropskih vlad pomenijo milijonske posle. Samo v ograjo na madžarsko-srbski meji je vlada Viktorja Orbána investirala okoli 20 milijonov evrov. Vlada v Budimpešti je avgusta letos na vseevropskem razpisu iskala dobavitelja za 9000 do 10.000 zvitkov specialne bodeče žice.
Pasivni varnostni sistemi
Na razpisu za madžarsko žično ograjo je po pisanju madridskega časnika El País zmagalo špansko podjetje European Security Fencing (ESF). Šlo naj bi za milijonski posel, o katerem pa podjetje noče dajati informacij. Njegov sedež je v Malagi v španski pokrajini Andaluziji. Na spletni strani se podjetje predstavlja kot »edini proizvajalec Natove bodeče žice v Evropi«, hkrati oglašuje »pasivne varnostne sisteme«.
Za zavarovanje državnih meja ponuja model Concertina 22: ostra rezila zazobcev, podobnih onim, ki jih poznamo pri ribiških kaveljcih, merijo 22 milimetrov. Na spletni strani oglašuje tudi svoje kupce: Turčijo, Grčijo, Romunijo, Španijo. Bodeča žica, ki jo izdelujejo v Malagi, varuje predvsem zunanje meje Evropske unije. Zlasti v španskih eksklavah Ceuta in Melilla na severu Afrike se je Evropa obdala z Natovo bodečo žico.
Korist imajo zasebniki
Zaradi težnje politike, da bi čedalje bolje ščitila zunanje meje Evrope, imajo korist samo podjetja, ki se ukvarjajo z varovanjem. Družba Strategic Defence Intelligence, katere sedež je v Londonu, napoveduje, da bo Evropska unija v prihodnjem desetletju postala eno največjih svetovnih tržišč proizvodov in storitev za varovanje meja.
Izdatki za varovanje meja naj bi se zviševali z dvoodstotno letno stopnjo. SDI ocenjuje, da bo zasebno gospodarstvo samo letos z zaščito evropskih meja zaslužilo štiri milijarde dolarjev. Evropska unija namerava v obdobju med letoma 2014 in 2020 za zaščito meja nameniti več kot devet milijard evrov.
Samo evropska agencija za zaščito meja Frontex, ki je bila ustanovljena leta 2004, za svoje delo potroši okoli miljardo na leto.
Koruptni orožarji
Nevladna organizacija Pro Asyl, ki že več kot četrt stoletja pomaga preganjanim v Nemčiji in po Evropi, je kritična do tolikšnega razmetavanja sredstev. »Če pogledate zneske, ki jih Evropa investira v različne varnostne sisteme, nato pa jih primerjate z vsotami, ki jih namenja za obrambo človekovih pravic in pravic beguncev, postanejo prioritete jasne,« razlaga Bernd Mesovic iz organizacije Pro Asyl.
Kot da to še ne bi bilo dovolj, je vpliv oboroževalne industrije na sprejemanje političnih odločitev čedalje večji. Kot so spomladi razkrili novinarji televizijske postaje ARD in tednika Spiegel, je vpliv oboroževalne industrije na varnostno in mejno politiko Evropske unije čedalje večji. To velja tudi za evropski oboroževalni koncern EADS, pod katerega okrilje med drugim spada proizvodnja potniških letal znamke Airbus. Po navedbah romunske vlade je koncern EADS razvil celoten varnostni sistem za zaščito romunskih meja. Isti koncern je moral lani priznati, da je nekatere posle v Romuniji in Saudski Arabiji pridobil s podkupovanjem.
Bežali bodo le še najbolje situirani
Kakor je gradnja zidov, postavljanje vsakovrstnih ograj in polaganje bodečih žic na mejah po eni strani dobičkonosen posel za zasebno gospodarstvo, po drugi strani predstavlja pravo prekletstvo za begunce. Kajti cena nezakonitega vstopa v Evropo z vedno novimi ovirami na mejah samo narašča. Razvoj bo šel tako daleč, da si bodo na koncu beg lahko privoščili samo najbolje materialno preskrbljeni begunci. Višje ko so mejne ograje, hitrejši ko so čolni, naprednejše ko so naprave za nadzorovanje, dražje postaja tihotapljenje ljudi. Združeni narodi ocenjujejo, da se v trgovini z ljudmi po vsem svetu vsako leto obrne več milijard dolarjev.
Tihotapci vedno znova najdejo nove poti, da bi obšli čedalje bolje varovane meje, zaradi česar za svoje storitve terjajo vedno višje zneske. Na enak način zasebna podjetja za varovanje meja terjajo za svoje storitve vedno več denarja, kar utmeljujejo z vedno novo tehnologijo, ki da še učinkoviteje kot prejšnje preprečuje tihotapljenje ljudi čez mejo. To je tekma, ki jo ljudje, ki bežijo iz svojih domovin, ker so te razpadle, ker v njih vladajo vojne, kaos itn., lahko samo izgubijo.
