Tiskane izdaje
Kaj je z dublinskimi uredbami? Veljajo ali ne? Kdo je zadolžen za varovanje zunanjih meja schengenske Evrope? So taki izredni vrhi poljubnega števila članic EU in samo nekaterih kandidatk za članstvo, kot je bil nedavni »balkanski«, sploh dovoljeni?
Če kaj, potem Evropsko unijo držijo skupaj ista pravila za vse članice in enako pojmovanje pravne države. Demokratičnega Zahoda, združene Evrope pa še prav posebej, brez tega ne bi bilo. Pravna država varuje svobodo vsakega posameznika in družbe kot celote, med drugim pa ščiti tudi pravico do lastnine in svobodnega trga ter ustvarja pogoje za enakopravno sodelovanje med državami. Pravna država je torej tisti ključni temelj Evropske unije, brez katerega skupnost sploh ne bi mogla nastati. Spomnimo se samo pristopnih pogajanj in na kilometre pravnih aktov, ki jih je bilo treba uskladiti ali celo na novo napisati, preden se je naš pravni red do te mere poenotil z evropskim, da je bil vstop sploh mogoč. Na prvi pogled je bilo vse skupaj videti zelo birokratsko, vendar ni bilo zgolj to. Kajti Evropska unija vso svojo legitimnost gradi prav na spoštovanju načel pravne države, temelji pa »na skupni ideji«, kot je nekoč dejal eden izmed takrat še »velikih« in vizionarskih evropskih politikov, »da se je teh skupnih pravil treba držati, vse kršitve pa dosledno odpravljati«.
Krizno soliranje članic
Dokler se je Unija kopala v blagostanju, nikomur ni bilo odveč porabiti dneve in noči za mukotrpno usklajevanje pogosto zelo različnih državnih interesov, ki so morali biti na koncu sprejeti s konsenzom vseh članic. Danes je od takega obveznega soglasja vseh članic, ki ga uzakonjajo vse evropske pogodbe, komaj še kaj ostalo. Marsikaj je odnesla že finančna kriza, ki je Unijo najprej razklala na evrske in neevrske članice, znotraj evrskih pa še na prezadolženi evropski jug in na relativno dobro stoječe severne članice. Maastrichtskih kriterijev, na katere so se sklicevali vsi, se že takrat ni držal nihče več, ne le do vratu zadolžene južne članice, ampak tudi tiste najbogatejše, ki so z Nemčijo na čelu diktirale ubijalsko stroge varčevalne ukrepe.
O solidarnosti in konsenzu, kaj šele o skupnem reševanju evropskih problemov po meri vseh članic, pri tem največkrat sploh ni bilo več govora. Nemčija je hote ali nehote prevzela vajeti, Francija ji je občasno sekundirala le še zaradi videza evropskosti, po svoje in pogosto mimo vseh veljavnih skupnih pravil pa so začele igrati tudi evropske inštitucije z Evropsko centralno banko vred. Obveljalo je načelo, da so se časi s krizo radikalno spremenili, da potrebujemo »več Evrope«, ki bo učinkoviteje vodena iz enega centra, in da zaradi najhujše povojne krize, ki zahteva hitro ukrepanje, ni več časa za mučna in dolgotrajna usklajevanja vseh članic. A ko pravila enkrat začno kršiti celo največji in najbolj odgovorni, potem tudi za manjše ne veljajo več. Potem gre skupaj s pravno državo ponavadi vse skupaj zelo hitro samo še navzdol, v takem brezpravju pa se začno rediti različni nacionalni egoizmi. Kdor se še drži pravil, največkrat izpade kot »luzer«.
Begunski pravni kaos
Begunska kriza, ki je neverjetno hitro sledila finančni, je tako ravnanje večine članic Unije samo še pospešila. Skupnega evropskega pravnega reda – tudi če nimamo v enem dokumentu zapisane skupne priseljenske in azilske politike, ker je ta še vedno v pristojnosti nacionalnih držav – se namreč danes ne drži praktično nihče več. Na čelu z Nemčijo, ki je ključna tudi za razplet begunske krize. Dan za dnem smo tako priče eklatantnim kršitvam celo po vseh pravilih sprejete evropske zakonodaje in uredb, ki bi jih morale spoštovati vse članica, če se že sklicujejo na pravno državo kot najvišjo evropsko normo. A jih ne. Pravila se kršijo brez vsakršne spremembe evropske zakonodaje, največkrat pa celo brez ustreznih sklepov nacionalnih vlad in parlamentov. Tipičen primer je leta 2003 sprejeta dublinska uredba, ki so jo nemška kanclerka Merklova in večina njenih evropskih kolegov preprosto razglasili za »neuporabno«. Nič bolje se ne godi pogosto povsem poljubno interpretiranim schengenskim pravilom o ravnanju na zunanjih in celo na notranjih (medsebojnih) mejah med članicami. Pravica do postavljanja ograj je tako rekoč postala stvar trenutnega navdiha, varnostne ocene in odločitve vsakega posameznega nacionalnega premiera. Kar ob že tako negotovih razmerah, ko nihče ne ve, koliko beguncev še lahko pride, samo še dodatno povečuje negotovost in nezaupanje med članicami.
Namesto skupnih evropskih pravil in jasnega dogovora vseh osemindvajsetih članic, kako za vse znosno urediti begunsko krizo, ki je za polmilijardno skupnost obvladljiva, za posamezne države pa ne, tako dobivamo iz dneva v dan večji evropski pravni kaos, v katerem vsaka država praktično gleda samo še nase. Sistem pa nam razpada. In to sploh ne zaradi beguncev, ampak predvsem zaradi Evropske unije same, ki se že druge zaporedne »najhujše povojne krize« ne zna lotiti skupaj. Brezobzirnost članic, ki so ne glede na škodo, ki jo bodo s svojim ravnanjem povzročile sočlanicam, pripravljene storiti vse, da se same otresejo beguncev, v EU še nikoli ni bila tako velika, kot je danes. Ves ta nakopičeni nacionalni egoizem zato lahko ob hkratnem razpadanju še tistega minimalnega skupnega evropskega pravnega reda, brez katerega ne more delovati nobena skupnost, hitro raznese povezavo. Za izbruh zelo hude evropske politične krize bi utegnilo biti dovolj že to, da se val beguncev do konca leta ne ustavi, in da se vse bolj prenapolnjeni Nemčija in Švedska, ki sami seveda ne moreta v nedogled nositi begunskega bremena, odločita zapreti meje. Še sreča, da se nemška kanclerka Merklova tega dobro zaveda.
