Mlatenje po Belgiji z vseh strani

Starši so sredi teroristične grožnje pustili otroke v šoli z neprijetnim občutkom.

Objavljeno
25. november 2015 22.02
BELGIUM-FRANCE-ATTACKS
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Peti dan najvišje stopnje grožnje terorističnega­ napada je bila na bruseljskih vpadnicah in obvoznici spet ­jutranja gneča. To je bilo eno od prvih znamenj, da se v milijonsko mesto vrača vsaj nekaj normalnosti.

Po štiridnevni prekinitvi so spet zagnali podzemno železnico. Odprli so polovico od skupno 69 podzemnih postaj, metroji so na skrajšanih linijah, vozijo le do 22. ure, na njih je bilo manj ljudi. Velika nakupovalna središča so spet odprla vrata in razmestila več varnostnikov. Najbolj travmatično je bilo v šolah. Za njihovo varovanje je bilo sicer na razpolago dodatnih 300 policistov, a patrulje niso mogle stati pred vsako. Šole so se pogosto morale znajti same – z varnostniki ali angažiranjem zaposlenih, ki so stali pri vratih.

Starši so pustili otroke v šoli z neprijetnim občutkom, pravzaprav so bili pod stresom. »Kako naj vem, ali je varno?« se je spraševala mati dveh šolark. Na šolah psihologi svetujejo staršem, kako naj z odkritimi pogovori preženejo ali vsaj ublažijo strah pri otrocih, ki so zaslutili, da je v njihovem okolju »nekaj narobe«. Ideje, ki prihajajo od oblasti, niso vedno najbolj domišljene. Frankofonska ministrica za izobraževanje Joëlle Milquet je predlagala, da bi v šolah imeli posebne prostore, nekakšne protiteroristične bunkerje za učence in učitelje.

Po uradnih razlagah cilj napadov sicer ne bi bile šole, marveč trgovinska središča. V belgijskih medijih je kar veliko kritik odločitve vlade, da je za dva dni zaprla šole, saj da ni dosledna. Šole so namreč zaprli, ker je bila grožnja napada »resna in neposredna«. Po zadnji oceni predsednika belgijske vlade Charlesa Michela se položaj sploh ni spremenil in varnostna ocena ostaja enaka. Tudi »državni sovražnik številka ena«, Salah Abdeslam, je še na begu. Po novem iščejo še njegovega pajdaša Mohameda Abrinija, ki je bil z Abdeslamom dva dni pred napadi na poti v Pariz.

Tisti, ki razglašajo varnostne ukrepe za pretirane, so prepričani, da je v ozadju poskus uravnoteženja narejenih napak. Takšnih razmer – vojaki na ulicah, oklepniki v mestnem središču, večerno mrtvilo – kot v zadnjih dneh v Bruslju ni bilo nikoli po koncu druge svetovne vojne. Belgijska vlada je v neljubem položaju. Iz Elizejske palače so prišle neposredne kritike, češ da so bili napadi pripravljeni v Belgiji (ne da bi oblasti v tukajšnjih džihadističnih krogih kaj zaznale). S širokim ukrepanjem so belgijski varnostni organi hoteli pokazati, da imajo položaj pod nadzorom.

V vladi upravičujejo ravnanje z argumentom, da so džihadisti pripravljali velike napade, podobne pariškim. Tudi zunanji minister Didier Reynders je za ABC povedal, da iščejo 10 ljudi. Ti da bi lahko uporabili orožje in izpeljali samomorilske napade. Vodja diplomacije je tudi priznal, da se po 130 mrtvih v Parizu ne da reči, da so bile varnostne službe uspešne. Zaradi tega da bi morali vsi narediti veliko več. Na francoske kritike odgovarja, češ, napadalec na Judovski muzej v Bruslju maja lani je bil Francoz (Mehdi Nemmouche), ki se je vrnil iz Sirije.

Tarča mlatenja

Belgija je že tako tarča mlatenja (bashing) v francoskem tisku in drugih medijih po Evropi, ker da je z razdrobljenostjo varnostnih organov, kaotično administracijo in dolgoletnim klientelizmom političnih strank odgovorna za pomanjkljiv nadzor džihadistov. V evropski izdaji ameriškega Politica so Belgijo razglasili kar za spodletelo državo (failed state). To je pojem, ki je bil doslej rezerviran za države, kot je Somalija. Tudi v pariškem Mondu so zapisali, da Belgija utegne iz države brez nacije postati – nacija brez države.

Belgija ni samo razdeljena na tri regije (Bruselj, Flandrija, Valonija), marveč tudi na jezikovne skupnosti. V 11-milijonski državi je 7 parlamentov in zgolj v Bruslju šest ločenih policijskih uprav. V takšnem okolju se kakšna ključna informacija hitro izmuzne. Francoski pisatelj in politični časnikar Éric Zemmour se je prejšnji teden z veliko mero zlobe pošalil, da bi Francija namesto sirske Rake, ki je nekakšna prestolnica Islamske države, morala bombardirati Molenbeek. V tej bruseljski četrti je namreč pred napadi bivalo jedro teroristov iz Pariza.

Tudi v belgijski notranji politiki, ki je podobno nepregledna kot vse drugo, se s teroristično krizo zvišuje temperatura. Flandrijski nacionalisti (Novo flamsko zavezništvo), ki so del Michelove desnosredinske vlade, bentijo čez socialiste, ker da so med dolgoletno vladavino v Bruslju pripomogli k razraščanju džihadizma. Član belgijskega senata Karl Vanlouwe jih je v Soiru kritiziral, da so »s skrajno strpnostjo ustvarili plodna tla za nestrpnost do naše zahodne družbe«. Po 20 letih »razpuščenosti in islamosocializma« da je Bruselj postal baza islamskega barbarstva.