Tiskane izdaje
»Kamor koli pridem, mi vsi govorijo, naj grem k vragu. Ampak jaz od tam, iz pekla, prihajam,« je na nikogaršnjem ozemlju med Slovenijo in Avstrijo na starem mejnem prehodu Šentilj tiho dejal 27-letni Obaida, bankir iz Damaska.
Skoraj pet tisoč ljudi je v vlažnem jesenskem mrazu že več ur čakalo, da avstrijski policisti odmaknejo ograje in jih spustijo do avtobusov, ki vozijo begunce proti notranjosti Avstrije. Težko vreme je v Šentilju risalo skoraj črno-bele podobe, iz katerih so bodeče izstopali pisane begunske kape, rokavice, torbe in nahrbtniki. Množica od daleč statičnih ljudi se je – zaradi mraza in notranjega gona – ves čas premikala. Počasi, a vendarle. Utrujenih obrazov in s sivimi odejami prekritih sključenih ramen so se ljudje po blatnih tleh, na katerih so ležali številni otroci, vlekli sem ter tja. Družine so si na bližnjem travniku razprostrle odeje in karton ter si poskušale urediti začasna ležišča. Veliko ljudi je kašljalo. Nekaj jih je pelo. Par iz Idliba je bil ves čas objet. Ljudje so brskali po mobilnih telefonih in jedli ribe iz konzerve, še več jih je prosilo za hrano in vodo. Nekdo je iz bližnje pekarne, kjer je edino mogoče kupiti nekaj hrane, prinesel pico, za katero je plačal 25 evrov – vojna ekonomija se je srečala z ruralnim monopolom. A begunci so strpno čakali; vajeni so čakanja. Upali so; upanje jih žene. Stiskali so zobe; vedo, da si ne smejo privoščiti napake. Da nimajo izbire. Postavljali so identična vprašanja, na katera ni jasnih odgovorov. Kdaj gremo naprej? Kaj bo z nami v Avstriji? Ali je to že Nemčija? Kje smo? Gremo lahko z vlakom direktno v Nemčijo? Je mogoče poklicati taksi? Bomo morali tu, na prostem, preživeti še eno noč?
Obaida je stal pred avstrijsko ograjo in nemo opazoval množico. Njegova hitro starajoča se lica je sem ter tja prestrelil živčen trzaj. Iz Damaska je krenil na pot proti Evropi – proti Nemčiji ali Švedski – popolnoma sam. V vojni je izgubil nekaj najbližjih prijateljev in sorodnikov. Prihaja iz damaščanske četrti na obrobju mesta, kjer je bilo v prvih dveh letih sirske vojne še nekako mogoče živeti. Potem so se začele spopadati za nadzor nad četrtjo različne uporniške milice, režimske sile pa so s topništvom in helikopterskim obstreljevanjem (sodi bombe) velik del četrti, vključno z Obaidovim domom, spremenile v ruševine. Obaida se je umaknil v varnejši del mesta, a zanj, ki se med prisilno mobilizacijo ni hotel pridružiti ne vladnim silam ne kateri izmed uporniških skupin, je hitro zmanjkalo prostora za preživetje.
Kot na tisoče sodržavljanov je bil tudi mladi sirski bankir, ki se je po študiju zaposlil v lokalni podružnici največje sirske banke, prisiljen v beg. Vzel je ves denar, ki ga je imel. Vedel je, komu mora plačati, da se lahko živ prebije v Turčijo. Tako rekoč vsem, ki ga bodo ustavili na poti, in še nekaterim, ki ga zaradi vnaprejšnjega plačila – ne bodo ustavili. Islamska država, režimske sile, uporniške milice in razne kriminalne skupine potrebujejo denar. Od ljudi, ki bežijo iz opustošene države, ga dobijo ogromno. Tudi v Turčiji je vse jasno. Tihotapski posel je utečen. Obaida je iz zaliva severno od Izmirja v gumijastem čolnu skupaj s 50 sotrpini priplul na Lezbos. Ni ga bilo strah. Strah je ostal v Siriji. Videl in doživel je vse. Lastno življenje, pravi, mu ne pomeni več veliko.
Nekaj časa sva molčala.
»Ne morem verjeti, kje sem se znašel … To je velika tragedija. Nimamo več svoje države, mesta, domov, vsa Sirija je na begu,« je Obaida prekinil trpek molk. Skupaj sva opazovala izčrpano begunsko množico, ki se je že navadila mejnih postojank, čakanja, poniževanja, policijskega discipliniranja in tretjerazredne, razčlovečene obravnave.
Kaj čutiš ob pogledu na vse te ljudi, sem ga vprašal.
»… Žalost. Žalost …«
Kamnit izraz na njegovih licih se ni spremenil, a Obaida je zajokal. Prijel me je za roko. Moški se je spremenil v ranjenega in osamljenega otroka.
»Najraje ne bi šel naprej. Dovolj imam vsega. Popolnoma jasno mi je, da v Evropi nismo dobrodošli. To vidim na obrazih ljudi. Ne le policistov. V Grčiji je bilo grozno. Če bi nam kdo resnično hotel pomagati, bi iz Turčije organizirali ladijske prevoze. Ne pa da otroci umirajo v morju, mi pa moramo ves denar, ki ga imamo, izročiti tihotapcem. Nikoli si ne bi mislil, da bom doživel kaj takega. Evropa je bila zame nekaj povsem drugega. Morda bi bilo bolje, da bi ostal v Siriji. Na tej poti sem izgubil svoje dostojanstvo,« je tiho govoril Obaida. Sem ter tja mu je kaka beseda ostala v grlu. Poskušal je zadrževati solze. Ni šlo.
Večina sirskih beguncev, ki sem jih letos spomladi in poleti spoznal na balkanski poti proti Evropi in sem ostal v stiku z njimi, še vedno biva v namestitvenih centrih po vsej Nemčiji. Ob prihodu so vsem po vrsti obljubili, da bodo dobili azil v štirih mesecih, a ga do zdaj ni še nihče. To sem Obaidi preprosto moral povedati.
»Kamor koli bom prišel, v Nemčijo ali Švedsko, bom težko dobil delo. Vem, koliko ljudi je na poti in koliko jih je že prišlo. Študiral sem ekonomijo, ne vem, ali bo moje znanje koga zanimalo. V Evropi je veliko finančnikov, ekonomistov in bankirjev. Za razliko od večine ljudi, ki so na poti, sem se oskrbel z veliko informacijami. Tudi drugače sem ves čas spremljal dogajanje v Evropi. Vem le, da se še dolgo ne bom mogel vrniti domov. Vojna v Siriji se še ne bo končala. Ne vidim nikogar, ki bi lahko prinesel mir in začel obnovo države. Zdaj sem polčlovek. Moja preteklost ne pomeni ničesar, o svoji prihodnosti pa ne morem odločati. Poleg tega sem sam. Večina ljudi potuje z družino ali pa jih na koncu poti nekdo pričakuje.«
Avstrijska policija še vedno ni spuščala ljudi na svojo stran meje. Nervoza in tesnoba sta naraščali. Večerilo se je – za begunce je bila to pretnja (le) še ene noči na prostem. V množici sta se grobo sporekli skupini afganistanskih in sirskih moških. Padlo je nekaj udarcev. Napetosti med Sirci in Afganistanci, katerih delež se je na balkanski begunski poti od poletja močno povečal, se stopnjujejo. Sirci so prepričani, da je med Afganistanci veliko »teroristov«, ki so se kot plačani borili na strani skrajnih islamističnih milic in so izkoristili tragedijo sirskega ljudstva tudi za lasten beg proti Evropi. Številni Sirci o Afganistancih, med katerimi sicer prevladujejo od vseh preganjani (in zelo mladi) Hazari, govorijo podobno, kot o sirskih beguncih govorijo številni Evropejci. Posploševanje. Žalitve. Predsodki.
Splav meduze.
