Najmanj pol milijona jih bo ostalo za vedno

Stotisoči beguncev, ki se jih večina članice EU ta čas tako otepa, bodo trajno ostali v Evropi, ugotavlja posebna študija o migracijah (Migration Policy Debates), ki jo je v okviru vsakoletnega poročila o migracijah zaradi posebnih razmer pripravila Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

In dobro je, da je tako, bi lahko nekoliko po svoje povzeli ključni »ton« raziskave, kajti v večini visoko razvitih evropskih držav (pa ne le v njih), kjer se prebivalstvo izjemno hitro stara, je samo s priseljenci še mogoče nadomestiti izpade zaradi neneho usihajočega naravnega prirastka prebivalstva. Pri tem ne gre le za socialne in pokojninske sklade, ki jih je zaradi kritičnega razmerja med aktivnim in neaktivnim delom prebivalstva vse težje polniti, ampak tudi za popolnitev delovnih mest, brez katerih ne more delovati nobena država.

Posebna študija OECD, če povzamemo samo nekatere bistvene ugotovitve, med drugim predvideva, da bo ob sedanjem begunskem pritisku na Evropo, ki se zelo verjetno še dolgo ne bo umiril, med vsemi prosilci za politično zatočišče v Evropi dolgoročno ostala približno polovica pribežnikov. Za zdaj to pri milijonu prosilcev, kolikor jih napovedi predvidevajo za letos, pomeni približno 450.000 azilantov.

Toliko beguncev Evropa doslej ni sprejela še med nobeno begunsko krizo po koncu druge svetovne vojne, ugotavljajo eksperti OECD. Med balkansko krizo, ki se je po letu 1992 zaostrila predvsem z begunci iz vojn v Bosni in Hercegovini, je bilo pribežnikov približno 630.000, med sedanjo begunsko krizo pa je za politično zatočišče že do zdaj, čeprav so do konca leta še trije meseci, zaprosilo že več kot 700.000 ljudi.

Upravičeni razlogi za zmedo

Kot ugotavljajo raziskovalci, sedanja begunska kriza Evrope ni kar tako in brez razloga vrgla iz tira. V marsičem je namreč posebna in drugačna od vseh, ki smo jih poznali do zdaj. Ne le zaradi izjemno velikega števila ljudi, ki v relativno kratkem času iščejo zatočišče v Evropi, ampak tudi zaradi nenavadno velikega števila zelo različnih držav, iz katerih ti begunci bežijo, in s tem povezanih zelo različnih razlogov za njihov beg. Vse to, upoštevano skupaj, seveda močno podaljšuje in otežuje tudi postopke za hitro odobritev azila, za ustrezno razvrščanje beguncev in s tem tudi za učinkovito reševanje krize. Svoje prispevajo še neverjetno dolge begunske poti, ki so tako čez Sredozemlje kot čez Balkan bistveno daljše kot kadar koli prej, in ki zato že same po sebi dodatno povečujejo tako tveganje za vse te množice beguncev, kot humanitarno katastrofo, katere žrtev so prebežniki.

Med vsemi članicami OECD je po ugotovitvah raziskave ta čas še vedno najbolj obremenjena Turčija, kjer je približno dva milijona Sircev, prišteti pa jim je treba še najmanj 300.000 v Turčijo prebeglih Iračanov, Afganistancev in Pakistancev. Tudi sicer je po ugotovitvah raziskave med begunci daleč največ Sircev, Iračanov in Eritrejcev, ki predstavljajo več kot tretjino vseh, njihov delež v skupni kvoti pa se še povečuje. Najpogostejši cilj vseh teh migrantov je, kot je splošno znano, Nemčija. Po oceni nemškega ministrstva za migracije in begunce, ki jo skupaj z večino podatkov povzemamo po Spiegel.de, bo Nemčija letos sprejela najmanj 800.000 beguncev.

Med podatki iz študije je šokantna tudi ugotovitev, da je bilo lani med prosilci za politično zatočišče kar 24.000 mladoletnih oseb, kar je štiri odstotke vseh azilantov. Podatek je še toliko bolj strašljiv, če upoštevamo, da naj bi bilo število mladoletnih beguncev, ki prošenj za azil sploh nikoli ne vložijo, po vseh ocenah najmanj še enkrat večje.

Azilantski »potencial«

Ker so pričakovanja, da se bodo razmere v takih državah kot so Libija, Afganistan ali Pakistan kmalu stabilizirale podobno nerealna kot upanje v konec sirske vojne, množičnemu begu iz teh držav po ocenah OECD še dolgo ne bo videti konca. Kljub temu pa je Evropa po mnenju raziskovalcev sposobna vzdržati ves ta pritisk. Po eni strani ima izkušnje iz balkanskih vojn, ko je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja med razpadanjem Jugoslavije v Evropo pribežalo podobno, čeprav nekoliko manjše število beguncev, po drugi strani pa so demografske razmere v Evropi po ocenah iz študije danes bistveno drugačne, kot so bile takrat. Evropa se je namreč v minulega četrt stoletja dodatno »postarala« in, čeprav je tudi sama v krizi, nujno potrebuje mlado delovno silo. Na srečo pa je bistveno drugačna in bolj ugodna tudi struktura beguncev.

Po ugotovitvah OECD večina v Evropo prihajajočih ljudi danes nikakor ne sodi med najrevnejše v svojih državah. Izobrazba velikega dela pribežnikov je zato, kar velja zlasti za Sirce, dokaj visoka. Praviloma je bistveno višja od povprečja držav, iz katerih prihajajo, nemalokrat pa je celo višja od povprečja nekaterih evropskih držav, skozi katere potujejo. Po podatkih iz študije je imel vsak peti Sirec, ki je med januarjem 2013 in septembrom 2014 v Nemčiji zaprosil za politično zatočišče, dokončano univerzitetno izobrazbo. Tudi zato študija državam članicam OECD med drugim priporoča, da naj poskrbijo za kar se da hitro in učinkovito integracijo, predvsem pa za pospešeno učenje jezika, smiselno dodatno izobraževanje, kjer je to potrebno, in učinkovito vključitev na trg dela brez vsakršne diskriminacije in predsodkov delodajalcev.

Ključna za uspeh te integracije, ki jo je Evropa po oceni OECD v vsakem primeru sposobna izvesti, bo zato predvsem ustrezna porazdelitev migrantov med članice EU, o čemer se bodo notranji ministri skupnosti prej ali slej morali dogovoriti, nenazadnje pa tudi ustrezna finančna pomoč Bruslja takim članicam, ki so, podobno kot ta trenutek Madžarska, preobremenjene zaradi izjemnega pritiska beguncev.