Najpomembnejša beseda je mi, ne jaz

Državljani smo volivci in državljani smo še mnogo več: akterji. Pomembni igralci bi morali biti, ne le statisti, ki jih veliki odločevalci kot marionete vodijo po svoje. Imate kdaj občutek, da na vas gledajo paternalistično kot na nevednega otroka, čigar glas bolj malo šteje? Vsakdo šteje, treba ga je le poslušati. V Franciji daje, nekaj mesecev pred volitvami, priložnost ljudem gibanje Državljani, ki se hoče politizirati in ima ambicije po sami predsedniški palači.

Predvolilno razpoloženje pred pomladnimi volitvami se stopnjuje, zdaj je začel politično teči tudi pisatelj Alexandre Jardin. Potem ko je svojo kandidaturo napovedal v začetku decembra, je pred dnevi po zgledu wikipedije zagnal spletno stran WikiCitoyen (wikidržavljan) – in povabil javnost, da sodeluje pri pripravi skupnega programa nastajajoče stranke.

Gibanje neposredne demokracije Citoyens noče biti le novodobni eksperiment, drugače, Alexandre Jardin meri na prvi stolček v Elizejski palači. Za sabo želi potegniti vse tiste Francoze in Francozinje, ki se v sedanji politiki ne prepoznajo več, ker morda menijo: da je socialistična levica pogorela, da utegne tradicionalna desnica s kandidatom Françoisom Fillonom pogrezniti francosko družbo v preveč nazadnjaške vode, nič kaj bistveno drugačne od tistih, ki jih obljublja skrajna desničarka Marine Le Pen, in morda se jim tudi staro levičarstvo Jean-Luca Mélenchona ne zdi primerno za nove čase ... Strinjajo pa se s tistim, kar pravi Jardin: »Francija ni okras, tisti, ki se angažirajo, niso le prigode, državljani niso samo volivci. Vsi so igralci.« V politiki je najpomembnejši glagol – delati in zaimek – mi, ne jaz.

Najprej profesionalci

Alexandre Jardin in njegova desna roka Robert Branche sta na spletni strani (http://www.lescitoyens1.fr/) nakazala glavne obrise z jasno nakazanimi smermi in tudi z osnovnimi vprašanji, na katera naj bi odgovor poiskali ljudje. Eno takih je recimo: univerzalni temeljni dohodek, da ali ne? Izbrala sta področja – od mednarodne politike, Evrope, kmetijstva, kulture, ekonomije in financ, izobraževanja do, seveda, zdravja, sociale, digitalne družbe in še marsičesa –, zdaj pa so na vrsti državljani, da povezani s profesionalci podrobneje izdelajo program.

Avtorja (v predstavitvenem videu) nista slišati naivno, ne zidata gradov v oblakih, ampak se zavedata, da je najprej pomembna – metoda. In prava metoda zahteva profesionalizem. Samo profesionalci, ljudje z znanjem, lahko vlečejo voz naprej, politiki (in drugi) naj jim pri tem aktivno pomagajo in upoštevajo njihovo mnenje. Ne pa da politika neredko zakonodajno zamejuje stroko, in to brez temeljnega poznavanja področja. Kakor sta še prepričana avtorja, je zelo pomembno, da tisto, kar deluje dobro na terenu, ohranimo in nadgradimo. Teren je ključen, teren so izkušnje in naše življenje, teren je prostor, kjer »živijo« predvsem svoboda, enakost in bratstvo. Vedno se najprej izražamo v svoji lokalni skupnosti, zato je nujno povrniti pomen občinam (departmajem, regijam), ne pa jih odpravljati. Francoza tudi opozarjata, da je narobe hlastati za hitrimi rezultati, kajti korenite sistemske rešitve – tudi pisanje nove ustave – so vedno dolgotrajni procesi. In po njunem se je predvsem treba ukvarjati z vrednotami. Nujno je vztrajati pri spoštovanju različnosti – »Francija je eno tistih okolij, ki se ves čas zelo vidno spreminjajo« – in jasno je, da ni mogoče uspešno sobivati brez dobrohotnosti ter še zavedanja, da imamo do države, ne glede na to, kdo smo in kaj počnemo, vsi enake pravice in dolžnosti. Privilegiji nekaterih ne smejo biti breme drugih ... V tako pestrem in živem okolju, kot je Francija, je zagotovo, kot še pravita Jardin in Branche, najpomembnejše vezivo jezik. Jezik je prva vrednota, ki povezuje, kakor mora tudi predsednik spet postati prvi človek, ki predseduje; ne pa da drobnjakarsko uničuje funkcijo z izgubljanjem v brezštevilnih detajlih.

Po literaturi še politika

Pisatelj Alexandre Jardin se je podpisal pod kakšnih dvanajst romanov, a da se bo preizkusil tudi politično, se je odločil potem, ko je tri leta potoval po Franciji – z namenom, da bi od blizu videl, kako živijo Francozi. Zanimali so ga vse novodobne pobude, ki vznikajo na lokalnih ravneh, vse mikrobrbotanje, ki ga ni malo in bi ga kazalo preslikati širše. Kot so ga citirali pri Nouvel Observateurju, se je odločil spoznati čim več ljudi, takih, ki so sposobni popraviti Francijo. Ogromno jih je, o njih govori tudi zelo navdihujoč film in velika uspešnica lanskega leta Demain (Jutri).

Med poglabljanjem v francosko družbo se je prepričal, da so razlike med elitami in množicami vse večje, da je med ljudmi res že veliko jeze, a še bolj kot besni so ustvarjalni. Stare strukture seveda odpovedujejo, a medtem se rojevajo nove iniciative ... Jardin ima očitno nos zanje, kajti v civilnodružbenem angažiranju ni novinec: leta 1999 je, denimo, ustanovil združenje, v okviru katerega upokojenci hodijo po šolah, da bi učencem pomagali pri branju. Sobivanje, tudi medgeneracijsko, je prijetna oblika bivanja, dialog od nekdaj prava oblika komunikacije in komunikacija – zagotovilo politike, vsaj take politike, ki ji je mar. Napredovanje gibanja Državljani bo že kmalu pokazalo, koliko je Francozom mar zase.