Tiskane izdaje
Srbski premier je mnogim trn v peti, tudi nekaterim, ki imajo veliko denarja in vpliva. Aleksandar Vučić je postavil enačaj med usodo Srbije in lastno pozicijo. Zunaj meja države ni dovolj kooperativen, znotraj nje pa je prestopil prag nadzorovane demokratične ureditve.
Aleksandar Vučić je uradno z vsemi v prijateljskih odnosih, tako z ZDA kot z Rusijo, s kanclerko Angelo Merkel pa sta kot prst in noht. Postavlja se vprašanje, zakaj premier v takšnih idiličnih razmerah svari srbsko javnost, da so mu šteti dnevi, ker ga poskušajo »neimenovane« tuje obveščevalne službe skrajšati za glavo. Njihova tarča naj bi postal zato, ker Srbija ni pripravljena ubogljivo služiti tujim interesom. Namesto da bi povedal, kdo noče stabilne in močne Srbije, podpihuje teorije zarote, ki da so krive za vse trpljenje srbskega naroda. Nihče ne prenaša močnega voditelja v mali državi, ki mora popuščati in biti servilen do velikih, je dodal.
Beograd čedalje težje vzpostavlja uravnoteženo politiko do Bruslja in Moskve. Bolj ko se bo približeval EU, večji bo pritisk, naj uskladi z njo tudi zunanjo politiko. Iz zagate bi ga lahko rešila sprava Rusije in EU, ki je še ni videti na obzorju. Prepreka na evropski poti Srbije je tudi Kosovo, diplomatska zmaga Beograda, ki je preprečil članstvo Kosova v Unescu, pa ga je prej oddaljila kot približala cilju. Nekooperativnost z Washingtonom, Berlinom in Brusljem je odnesla tudi bivšega srbskega predsednika Borisa Tadića, nobena srbska vlada po Slobodanu Miloševiću pa doslej še ni bila ustoličena brez vmešavanja od zunaj.
Najmočnejši srbski politik se ne more hvaliti z oprijemljivimi zunanjepolitičnimi uspehi, saj Srbija še vedno čaka na odprtje prvih poglavij v pristopnih pogajanjih z EU. V Srbiji ljudje živijo slabše kot pred tremi leti, Vučić pa jih poskuša potolažiti, da kriza ni od včeraj in da slabo živijo že desetletja. Maha z minimalno gospodarsko rastjo, ki pa se ljudem ne pozna v žepu, da še ne tečeta med in mleko, gre zasluga tajkunom in tistim, ki so proti spremembam. V tem kontekstu so škandali, kot je sedanja afera o domnevnem premierovem izsiljevanju, katere cilj da je bila destabilizacija države, voda na mlin Vučiću. Srbske varnostne službe so celo ocenile, da je Vučić najbolj ogrožena oseba v državi. Premier je umiril žogico z besedami, da to ni bil državni udar, ker zanj ni ne moči ne volje, ampak poskus rušenja vlade.
Izredno stanje in širjenje panike
Vučić je bil zaslišan na policiji zaradi navedb srbskega tabloida Kurir, da je sodeloval pri pritiskih in navajanju bivšega direktorja časnika na lažne obtožbe. Vučić naj bi z bratom Andrejem Vučićem ter lastnikom tabloidnega dnevnika Informer Draganom Vučićevićem in Damirjem Dragićem od bivšega direktorja Kurirja Aleksandra Kornica zahteval, naj lažno obtoži lastnika časnika Aleksandra Rodića. Srbski notranji minister Nebojša Stefanović je povedal, da je poligraf, ki ga je premier zahteval sam, pokazal, da Vučić govori resnico.
Stefanović je sporočil, da so prijeli bivšega pripadnika srbske policije, ki je v enem dnevu osemkrat opazoval Vučićev dom, tesno pa naj bi bil povezan s črnogorsko kriminalno združbo z območja Budve in Bara. Na zaslišanju je večkrat spremenil izjavo, nazadnje pa je rekel, da dela po nalogu nekoga. Srbska vojska je oblikovala poseben štab za Vučićevo varovanje. Obrambni minister Branislav Gašić je spomnil na umor nekdanjega premiera Zorana Đinđića in opozoril, da so politično-kriminalno-tajkunsko-medijski akterji njegovega atentata še vedno na srbski sceni.
Prvi srbski politik se na vsako vprašanje odzove osebno. Po njegovem je mogoče v javni sferi delovati v korist Vučića ali njegovih nasprotnikov. Vučić ustrahuje celoten državni aparat. Ko ne izpolnjuje njegovih ukazov, z drobnogledom išče skrite vohune, ki jih je treba nadomestiti z lojalnimi kadri. Strahovlada od zgoraj navzdol se v koncentričnih krogih širi na celotno družbo. Čeprav je Vučić še vedno najbolje ocenjen politik v Srbiji, dobiva čedalje manj odličnih ocen.
Njegovi naprednjaki ga podpirajo, medijske napade na vlado pa razumejo kot poskus, da bi brez volitev prevzeli oblast. Demokrati Bojana Pajtića obtožujejo Vučića, da poskuša vzpostaviti ozračje strahu in uvesti strahovlado. Socialdemokrati Borisa Tadića zahtevajo odstope ministrov zaradi zlorabe položaja, sodelovanja v vojni tabloidov in širjenja panike. Večina rojakov kljub kritikam še vedno doživlja Vučića, ki si utira pot v avtoritarni režim, kot voditelja in rešitelja v eni osebi.
