Namesto sicilijanske zdaj vlada kalabrijska mafija

Italija se poskuša te dni spominjati najodmevnejših mafijskih zločinov, hkrati pa se sprašuje, ali ni zdaj mafija kljub obračunom z njo in kljub velikim spremembam mafijskega delovanja še močnejša in bolj razširjena kot v devetdesetih letih. Ne samo v Italiji, ampak tudi po svetu, kjer deluje menda kar pet tisoč »klonov« nekoč vsemogočne Cose nostre.

Pred četrt stoletja je sicilijanska Cosa nostra, tako zelo poetično upodobljena v filmski trilogiji Boter, v Palermu ubila še zadnjega sodnika, ki se je organiziranega kriminala in njegovih političnih botrov lotil z vsemi močmi, brez zadržkov. Žrtev je bil sodnik Paolo Borsellino, ki je šel po kosilu obiskat svojo mater. V majhnem fiatu pred materinim domovanjem je bilo toliko razstreliva, da je v zrak zletelo vse, kar je bilo blizu. Z njim je umrlo pet telesnih stražarjev.

Samo nekaj tednov prej je na avtocesti v kraju Capaci pri Palermu nastala gromozanska luknja, v zrak so vrgli Borsellinovega kolega in prijatelja, sodnika Giovannija Falconeja. Z njim so umrli njegova soproga in trije telesni stražarji. Sicilijanska družba se je tistega leta v marsičem spremenila, trdijo nekateri analitiki, še danes pa ni čisto jasno, ali se ni odločanje podzemlja iz vaških krčem in ilegale po zločinu v ulici D'Amelio preselilo v politične salone.

Sodnika, ki sta si upala preveč

Giovanni Falcone in Paolo Borsellino sta, tako vsaj kaže, prva zares dregnila v osir Cose nostre, upala sta si preiskovati tudi politike, ki so bili povezani z mafijo, njun pogum je segel predaleč, da bi ju svet zločina pustil živeti. Italijanska država je mafiji dovolila vzcveteti v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko se je ukvarjala s političnim terorizmom skrajne levice in skrajne desnice, vse sile in ves denar je usmerila na sever škornja, na jug, predvsem na Kalabrijo in Sicilijo, pa je pozabila.

Po eksplozijah v kraju Capaci, kjer je umrl Falcone, in v ulici D'Amelio, kjer je umrl Borsellino, je malo pozneje, leta 1993, počilo še v Rimu, Firencah in Milanu. Cosa nostra, ki je od sedemdesetih let določala ritem Sicilije in Italije, pa je v naslednjih letih kljub vsemu kar malo usahnila. Po drugi strani so naročniki zločinov in izvajalci ostali večinoma neznani. Pred kratkim so ustavili še en proces proti njim, kajti tožilci in sodniki so ugotovili, da se o dogodkih pred četrt stoletja v Palermu vendarle v sodni dvorani »nihče več ničesar ne spominja«. Niti tisti ne, o katerih je bolj ali manj jasno, da so bili neposredno vpleteni v zločine.

Nekoč samo javna dela, zdaj mamila vsega sveta

Ko te dni še enkrat analizirajo, kaj vse se je zgodilo po grozljivih umorih obeh simbolov boja proti podzemlju, v italijanskih vladnih palačah in na sedežih policije ponosno ugotavljajo, da je Cosa nostra po razkritju storilcev in naročnikov umorov utrpela velike izgube in da ni več tako strah vzbujajoča sila. Po drugi strani pa se je pojavila N'drangheta, ki je veliko močnejša in bolj nevarna, kot je bila sploh kdaj Cosa nostra.

Središče krvavega podzemlja se je s Sicilije preselilo v Kalabrijo, ki je tudi etnično sestavljena drugače od drugih predelov Italije. Potomci Grkov, Albancev in italijanskih staroselskih južnjakov nikomur ne pustijo v svoj skrivnostni svet. Sicilijanci, ki so imeli središče v filmsko in literarno opevanem mestecu Corleone nad Palermom, so skoraj razpadli, ker so njihov šefi »zapeli« pred policijo, da bi si rešili kožo. Zahvaljujoč izdajalcem v mafijskih vrstah sta policiji padla v roke Toto Riina in Bernardo Provenzano. Drugi se je skrival kar 43 let, pa ga niso našli, čeprav je živel v domačem kraju in se je vmes celo peljal na zdravljenje v tujino.

Kalabrijci imajo neznano število operativnih središč, njihov imperij sega po vsem svetu, večji del kolumbijske trgovine z mamili gre skozi majhne kalabrijske vasi, na prvi pogled zaostale in revne, v resnici brezmejno bogate.

Sicilijansko podzemlje, sprva samo podeželsko, je postopoma obvladovalo javna dela, postalo je urbana sila, povezano je bilo z lokalno politiko in verjetno tudi z veliko višjimi političnimi šefi. Kalabrijska N'drangheta obvladuje promet z mamili na vseh celinah, vsak dan sproti pa odkrivajo, da je vendarle vpeta tudi v politične delitve moči, predvsem bolj na severu Italije, tudi v Laciju in Lombardiji. Milano ob Rimu velja za njen pomembni center.

Kako globoko mafija seže v politiko

Kar nekaj politikov se je zadnja desetletja znašlo v primežu preiskav, pa se v resnici nikomur ni zgodilo nič posebno hudega. Tudi Silviu Berlusconiju so očitali, da je prilezel med bogataše in potem na politični vrh tako, da je z mafijskim denarjem zgradil mesto Milano II. Dokazali pa mu kljub na videz očitnim dokazom niso ničesar. Slabše so jo odnesli nekateri njegovi bližnji sodelavci.

Že pred Berlusconijem so bili v zvezi s Coso nostro osumljeni drugi politiki. Najviše so tožilci segli, ko so namignili, da je bil »bratskega poljuba« mafijskih vrhovnih šefov deležen večni krščanskodemokratski voditelj, sedemkrat predsednik vlade, član dvajsetih vlad Giulio Andreotti, tudi zaupnik papežev. Vrhovno sodišče ga je nazadnje oprostilo. Prej pa se je zgodilo, da je bil novinar, ki je napovedal objavo dokazov za naslednji dan, ubit pred svojo redakcijo. Že nekaj ur po napovedi svojega razkritja.