Napad na srce Evrope, postavljene na kocko

Predsednik katalonskega parlamenta Roger Torrent je za danes napovedal izredno zasedanje.

Objavljeno
27. marec 2018 21.53
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Kriza je globoka. Zaradi nedeljske aretacije nekdanjega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta v Nemčiji je Katalonija kot razburkano morje. Pljuskajo glasne zahteve po izpustitvi političnih zapornikov (devet jih je za zapahi v Španiji), prav tako je v zraku strah, kako se bodo, zaradi evropskih nalogov za priprtje, ob nemškem sodišču odzvale tudi pristojne institucije v Belgiji, Švici in na Škotskem, kamor je pred časom prebegnilo še pet nekdanjih katalonskih voditeljev.

Na Škotskem, denimo, se je policiji v Edinburgu predala Clara Ponsatí, nekdanja katalonska ministrica za izobraževanje, ki naj bi se danes zagovarjala na sodišču ...

Razpoloženje v parlamentu

Razmere v Kataloniji so zelo zapletene, zato je predsednik katalonskega parlamenta Roger Torrent za danes napovedal izredno zasedanje – da bi poslanci preigrali prihodnje poteze. Izredno sejo so zahtevale independentistične stranke, ki imajo od volitev 21. decembra lani v parlamentu (resda skromno) večino. Iz opozicije, na primer iz vrst katalonskih socialistov, je bilo vnaprej slišati, da bi bilo treba v tako izjemni situaciji, kakršna je, nujno poskrbeti za »vlado nacionalne enotnosti«, v kateri bi imele vse stranke svoje predstavnike. Tudi iz prav tako unionistične katalonske Ljudske stranke pozivajo, da lahko izhod iz krize prinese samo temeljni dogovor med vsemi strankami in da je edina linija, ki ji je treba slediti, spoštovanje pravne države ...

Zato je ključno vprašanje, koliko se je v skrajni sili ob tolikšni politični in družbeni razklanosti na independentiste in unioniste sposobna ubrati katalonska politika. Torrent, recimo, je takoj po nedeljski aretaciji Puigdemonta v Nemčiji izjavil, da nima »noben sodnik legitimne pravice preganjati predsednika vseh Kataloncev. Država napada srce demokracije in postavlja na kocko vrednote, na katerih stoji Evropa.« Zato so morda res rešitev predčasne regionalne volitve, ki jih bo nujno treba razpisati, če v dveh mesecih ne bo dogovora o tem, kdo bo predsednik vlade. Doslej je Madrid sodno že trikrat preprečil, da bi položaj prevzel ali Puigdemont, ali Jordi Sànchez, ali Jordi Turull.

Pogled Madrida

V Madridu medtem v ostrem tonu zatrjujejo – na primer v ponedeljek notranji minister Juan Ignacio Zoido –, da »katalonski voditelji niso za zapahi zaradi svojih idej, ampak zaradi svojih resnih dejanj, pred katerimi da jih je redno svarilo špansko pravosodje«. Tudi namestnica španskega premiera Soraya Sáenz de Santamaría je izjavila, da je Puigdemontova aretacija v Nemčiji »dobra novica«, saj dokazuje, da »institucije delujejo«: da »smo vsi enaki pred zakonom« in »se nihče ne more v nedogled posmehovati pravosodju« ... Toda veliko katalonskih in evropskih oči je uprtih tudi v institucijo v Ženevi, Združene narode, katerih pristojno telo, svet za človekove pravice, je zdaj sprejelo, da bo proučilo Puigdemontovo prošnjo po zaščiti njegovih političnih pravic – od pravice do zasedanja javnega položaja do pravice do združevanja in miroljubnega izražanja političnih stališč –, in zdaj hoče pojasnila od Španije.

Po pisanju Katalonske tiskovne agencije mora Madrid pripraviti dosje o Puigdemontovem primeru v šestih mesecih ... Pritožbo pri mednarodnem organu, na katerega se je obrnil tudi priprti vodja Katalonske narodne skupščine [ANC] in prav tako spodleteli predsedniški kandidat Jordi Sànchez, je sicer sestavila mešana ekipa odvetnikov, med katerimi je tudi Francozinja Rachel Lindon, strokovnjakinja za človekove pravice. Pred kratkim je bila ostra do španske vlade, češ da ta, kakor je izjavila za El Nacional, »uporablja diktatorske metode«. Ponovimo, da se je – zaradi španskega blokiranja političnih nasprotnikov in drugače mislečih, čeprav ti podajajo politična stališče po miroljubni poti – Puigdemontov tim v začetku marca najprej obrnil na odbor Združenih narodov za človekove pravice ...

Še drugi glasovi

Nemška aretacija Carlesa Puigdemonta je, seveda, izzvala številne demokratične odzive ... tudi po Evropi. Evropske poslanke in poslanci, povezani v neformalno skupino Platforma za dialog EU – Katalonija, ki jo v evropskem parlamentu vodi Ivo Vajgl, denimo, so sklenili, da bodo za letošnjo nagrado Saharova za svobodo misli predlagali katalonske politične zapornike. V svobodni Evropi da je nedopustno, kar se dogaja v Kataloniji, kjer so morali za zapahe ali v eksil demokratično izvoljeni voditelji ...

Zato se ne gre čuditi, da se vse glasneje in z več nasilja kot kdaj prej oglaša katalonska ulica. Tudi včeraj so zagovorniki neodvisnosti pod taktirko tako imenovanih odborov za obrambo republike blokirali več pomembnih prometnih žil v regiji in vsaj začasno onemogočili dostop v Barcelono s severne in južne strani – saj ne morejo sprejeti, da so njihovi politični voditelji za zapahi in da jim grozi večdeset­letna zaporna kazen.