Napetosti med Parizom in otokom lepote

Ključno se je pogovarjati, tudi o »političnosti« nacionalističnega vprašanja Korzike se bo treba izreči. Po nedavnem obisku vodilnih korziških politikov v Parizu in pred skorajšnjim odhodom francoskega predsednika na otok lepote je zaznati napetosti, ki jih bo mogoče odpraviti le z odprtim dialogom in ne s siljenjem z glavo skozi zid.

Mimi Podkrižnik

V ponedeljek sta se pri predsedniku francoske vlade Édouardu Philippu mudila velika zmagovalca nedavnih korziških volitev Gilles Simeoni in Jean-Guy Talamoni. Prvi, predsednik izvršnega sveta, in drugi, predsednik skupščine, sta prišla v Pariz pred skorajšnjim odhodom – napovedan je za 6. februar – predsednika Emmanuela Macrona na Korziko. Korzičani pričakujejo, da bo prvi med Francozi jasno razgrnil aktualno stališče države do starih vprašanj, ki so se na novo odprla na otoku po prepričljivi zmagi skupne nacionalistične liste Pè a Corsica (Za Korziko); decembra lani je dobila 56 odstotkov glasov. Ob tem ni nepomembno, da bo prav 6. februarja minilo 20 let od uboja korziškega prefekta Clauda Érignaca, ki so ga, kot še marsikoga v teroristični preteklosti, pospravili separatisti.

Pri premieru, v senatu in skupščini

Uvodno ponedeljkovo »spoznavanje« korziških voditeljev s premierom Philippom je bilo namenjeno predstavljanju znanih zahtev otočanov, ki jih je uradni Pariz doslej vztrajno zavračal: korziščina naj postane njihov uradni jezik ob francoščini, nujna je posebna statutna zaščita domačinov pred nepremičninskimi špekulacijami (za nakup nepremičnine je treba stalno živeti na otoku vsaj pet let), kakor je čas za amnestijo za tako imenovane politične zapornike in je treba Korziko, »korziški narod«, posebej omeniti v ustavi in ji priznati ­avtonomijo ...

Premier Philippe je kolega z otoka lepote, njune zahteve in pričakovanja, resda poslušal, a pri tem se je vse bolj kot ne končalo, zdaj je zaradi tega na otoku nemalo jeze in razočaranja. Res pa je pariški gostitelj predlagal nov investicijski in razvojni načrt za Korziko ... A očitno je vse še manj potekalo po pričakovanjih, ko sta se Simeoni in Talamoni v torek in včeraj srečala s predsednikoma francoskih senata in skupščine, v nasprotnem korziška voditelja ne bi pozvala k protestom. Kot je tvitnil Simeoni, »država noče priznati in upoštevati politične dimenzije korziškega vprašanja. V takih razmerah pa pozivamo v prihodnjih dneh [zelo verjetno 3. februarja] k veliki ljudski ­manifestaciji«.

Prepričljiv decembrski volilni rezultat je povečal nacionalistično samozavest vladajoče korziške politike, prepričane, da bodo s Parizom lahko obrnili stran, samo če bo ta priznal, da otok ni samo ekonomsko in socialno vprašanje, ampak tudi politično; če bo Korzika vendarle obravnavana kot politični subjekt. Ne pa da je premier menda ignorantsko dejal, da ne razume, kaj pomeni avtonomija ...

Pričakovati je, da bo korziška politika, ki so ji volivci dali jasen mandat, poskusila pritisniti na francosko vlado z ulico; četudi je Pariz zatrdil, recimo predsednik senata Gérard Larcher za Le Monde, da je »republika ena in nedeljiva« in da bodo možne razprave »samo v okviru 72. člena ustave, kakor velja tudi za druge teritorialne skupnosti s posebnim statusom«. Da bi Korzika postala nekaj izvzetega od preostalega v Franciji, se menda ne kaže nadejati, kakor še zdaleč ne avtonomije ...

Kratki stiki?

Četudi je zaznati kratke stike – v lokalnem Corse-Matinu, na primer, pišejo precej čustveno ne o le zapiranju vrat, ampak kar o jeznem loputanju –, nekateri pariški analitiki za zdaj pomirjajo, da je vse še odprto in je nemalo volje za dialog; na obeh straneh, v francoski vladi nič manj kot pri otoškem vodstvu. Toda zadnjo besedo bo imel predsednik Emmanuel Macron – edini, ki bo situacijo, morda zgodovinsko prelomno, dokončno blokiral ali pa bo vozel modro in spretno ­presekal.