Tiskane izdaje
Evropa doživlja najhujšo krizo po koncu blokovskega konflikta in padcu berlinskega zidu. Razlog nikakor nista le ta čas za evropsko politiko neusmiljeno okupirajoče reševanje grške krize ali vse bolj neustavljiv begunski val, ki Evropi prav tako ne da dihati, ampak še vedno tudi kar nekako pozabljeno krhko premirje v ukrajinski krizi, ki lahko čez noč izbruhne v konflikt neobvladljivih razsežnosti.
Evropi namreč – tako kot pri financah, skupni valuti, beguncih in še marsičem – tudi pri zagotavljanju skupnega evropskega varnostnega in mirovnega načrta nikoli ni uspelo uresničiti tega, kar je po združitvi Nemčij obljubljala že v davnega leta 1990 podpisani Pariški listini za novo Evropo. Ukrajinska kriza, pri kateri se je Evropa zelo lahkomiselno pustila ujeti v staro ameriško-rusko (sovjetsko) rivalstvo, tako da zdaj na strani ZDA celo sama poskuša Rusijo vojaško in ekonomsko prisiliti na kolena, je najboljši dokaz, da je Bruslju po koncu hladne vojne spodletel tudi ta skupni evropski mirovni projekt, ki je bil leta 1990 videti že povsem usklajen in celo podpisan, Evropi pa bi po vseh travmah prejšnjega stoletja končno lahko dolgoročno zagotovil varnost in stabilnost.
Ali so za to krive razmere, finančna kriza, preračunljivi in premočni Američani, polmilijardni skupnosti nedorasla bruseljska politična elita, ki očitno ne premore več voditeljev svetovnega kalibra, ali pa celo tiste nove vzhodnoevropske članice, ki so svoj vstop v EU in Nato očitno razumele predvsem kot priložnost za zgodovinski obračun z Rusijo, je zdaj vseeno. Dejstvo je, da ameriški in evropski interesi, zlasti ko gre za varnost Stare celine, niso identični, in da bi se Evropa vsaj kot celota morala zavedati, da dolgoročno in globalno praktično nobenega izmed svojih problemov (varnostnih pa še prav posebej ne) ne more rešiti brez Rusije, kaj šele proti Rusiji.
Pariški dogovor iz leta 1990, ki ga je v okviru Ovse podpisalo 32 držav, tudi ZDA in Kanada, je z vključevanjem Rusije v evropske in evroatlantske načrte to upošteval. Nenazadnje je priznaval tudi rusko privolitev tako v nemško združitev kot v evropske združevalne procese, pa tudi rusko sodelovanje pri oblikovanju nove evropske varnostne arhitekture. Ukrajinska kriza je z nespametnim siljenjem Nata in EU povsem pred vrata Kremlja vse te dogovore dokončno pokopala. Od trenutka, ko sta Washington in Bruselj brez zadržkov pod svoje peruti vzela Kijev, Putin pa Krim, smo zato priče novemu velikemu rusko-evroatlantskemu konfliktu, ki se lahko vsak trenutek, kot pravi direktor berlinskega centra za raziskovanje konfliktov Hans J. Gießmann, »spremeni v katastrofo, če ne bomo takoj zaustavili oboroževalne spirale, vojaških provokacij in konfrontativne retorike«.
Vse bolj provokativni manevri
Da razmere postajajo nevarne, čeprav se Bruselj, ki so ga polna usta predvsem Grčije in beguncev, z njimi bolj malo ukvarja, opozarja tudi najnovejša študija londonskega »thinktanka« ELN (European Leadership Network), ki ugotavlja, da lahko vse bolj agresivno razkazovanje vojaške moči zelo hitro dobi »svojo lastno dinamiko«. V analizi z naslovom »Priprava na najslabše: Ali postaja vojna v Evropi zaradi vojaških vaj Rusije in Nata verjetnejša?«, so strokovnjaki ELN natančneje preučili manevre obeh strani in prišli do sklepa, da so se razmere v zadnjem času drastično poslabšale. »Rusija se očitno pripravlja na konflikt z Natom, Nato pa na možen konflikt z Rusijo«, ugotavlja ELN. Priprav, kot da je vojna »neodložljivo dejstvo«, sicer še ni mogoče zaznati, toda po oceni londonskih varnostnih ekspertov se je zaradi posledic ukrajinske krize že močno spremenil sam »profil« manevrov, s katerimi obe strani načrtno testirata vojaške zmogljivosti nasprotne strani, s tem pa praktično že urita vojni scenarij, kar pri dosedanjih manevrih ni bilo v navadi. Po besedah direktorja ELN Iana Kearnsa, je treba upoštevati tudi to, da tako veliki, pogosti in obsežni manevri, kot smo jim zaradi ukrajinske krize priče v zadnjem času, že sami po sebi »vse stavijo na zastraševanje, kar močno povečuje tveganje.« Tudi tveganje morebitnega nenačrtovanega, tako rekoč slučajnega izbruha vojaškega konflikta, do katerega bi lahko prišlo tudi zaradi naključnega »trčenja« obeh strani. Manevrov je bilo namreč letos ogromno. Po podatkih ELN so jih v Natu izvedli, ali pa jih do konca leta še bodo, 270, Rusija pa naj bi jih na vseh ravneh menda pripravila kar 4000.
Londonski inštitut se je pri ocenjevanju nevarnosti, ki jih za mir v Evropi predstavljajo tako pogosti, predvsem pa tako ciljno in vse bolj zastraševalno načrtovani manevri obeh strani, osredotočil predvsem na velike vojaške vaje, ki so jih Rusi z 80.000 vojaki izvedli marca letos, članice Nata pa s 15.000 sodelujočimi vojaki junija. Ena izmed ugotovitev analize je, da v Natu med najranljivejšimi državami vidijo predvsem Poljsko in baltske članice zavezništva, medtem ko Rusijo vojaško skrbi predvsem nadzor nad arktičnimi območji, Krimom in mejami s takimi manjšimi članicami Nata, kot sta Estonija in Litva.
Sklepne ugotovitve in priporočila londonskih strokovnjakov, po katerih bi morale vlade vseh evropskih držav resno razmisliti, ali ne bi kazalo v prihodnje krepko omejiti števila vojaških vaj, se povsem ujemajo z opozorili na začetku omenjenega direktorja berlinskega centra za raziskovanje konfliktov Gießmanna, ki opozarja, da bi morala Evropa, ne glede na ameriške interese, vpliv in pritiske, takoj izstopiti iz te vsiljene ji oboroževalne spirale, in znova temeljito razmisliti o svoji varnostni arhitekturi, ki bo v vsakem primeru morala vključevati tudi Rusijo. Sicer bo za ustrezne korake nazaj prepozno.
