»Ne bomo klonili pred teroristi!«

Pariz – V dveh luknjah v razpokanem steklu, skozi katero sta leteli krogli, sta bila zataknjena rdeč in bel nagelj. Pred restavracijo Le Carillon, eno od številnih v tej živahni četrti v pariškem 10. okrožju, je v petek ponoči prišla – vojna.

Tam je konec tedna potekalo veliko žalovanje. Iz ure v uro je bilo več cvetja, sveč, osebnih sporočil. »Raphaël, živel boš večno!« je bilo zapisano na enem od njih. Nekdo je med sveče položil knjigo Alberta Camusa. Petkov meni, napisan s kredo na tabli, in ponudba happy hours z narisanim sončkom sta bila kot spomin na brezskrbne čase, kakršnih v tej četrti ne bo več. Prijatelji dvanajstih žrtev v restavraciji Le petit Cambodge na drugi strani ulice so prihajali oblečeni v črno in objokani. Zgroženi stanovalci bližnjih blokov so podrobno opisovali, kaj se je dogajalo pred njihovimi očmi.

Pred ustanovami, kjer so potekale krvodajalske akcije, so bile dolge vrste ljudi. Vse žrtve napadov še niso bile identificirane, po socialnih omrežjih so krožile slike pogrešanih ljudi. V petek zvečer so odšli na večerjo, na pijačo s prijateljem, na koncert. Niso se vrnili. Težko si je predstavljati, kako bi Pariz po napadih spet lahko postal radoživo in sproščeno mesto. Tradicionalni božični sejem na Elizejskih poljanah ostaja zaprt. Ugiba se tudi, da bi svetovna podnebna konferenca, ki se začne čez dva tedna in na kateri bo okoli 40.000 gostov, utegnila biti odložena.

V nedeljo se je žalujoči Pariz vrnilo vsaj nekaj normalnosti. Meščani so zjutraj čakali v vrstah pred pekarnicami, veliko ljudi je teklo po ulicah, vlaki podzemne železnice so se spet napolnili. Tudi terase lokalov na ulicah okoli Place de la République, največjega trga v napadenem delu Pariza, so bile v lepem sončnem vremenu polne. Na prvi pogled je bilo veliko običajnega. Po bulvarju Voltaire, kjer je koncertna dvorana Bataclan, so se sprehajali turisti, taksisti so trobili. Zgolj prizori in sporočila s televizijskih zaslonov v lokalih so bili zlovešči.

»Nous sommes en guerre!« je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy ponovil mantro svojega socialističnega naslednika Françoisa Hollanda, premiera Manuela Vallsa in številnih drugih, ki so sporočali, da je Francija v vojni. Tudi v uvodniku v nedeljskem Mondu je Jérôme Fenoglio zapisal, da je Francija v »vojni proti totalitarnemu terorizmu, slepoti, grozljivim morilcem«. To da so Francozi vedeli že po januarskih napadih na Charlie Hebdo in judovsko trgovino. »Vprašanje ni bilo, ali vemo, da se bodo zgodili novi napadi, marveč – kdaj se bodo,« je zapisal komentator.

Kakšen bo odziv Francije, je še negotovo. »V Franciji nikoli nismo videli takih številk. Poglej na televizijski ekran: 129 mrtvih, 352 ranjenih,« je na vprašanje, ali je država res v vojni, odgovoril Parižan David. Pariz bi kot odgovor na napade utegnil zahtevati solidarnost drugih članic Nata in se sklicevati na 5. člen severnoatlantske pogodbe, po katerem je napad na eno članico napad na vse. Tudi na ravni EU bodo zahtevali nadaljnje strožje ukrepe. Ti niso le boljši nadzor črnega trga ilegalnega orožja ali sistematično preverjanje na schengenski meji, marveč tudi več nadzora ljudi.

Parižani imajo številne razlage, zakaj so se zgodili napadi in zakaj je bila izbrana gosto naseljena četrt z živahnim nočnim življenjem. Najpogostejša razlaga je, da so teroristi hoteli pokazati, da kljub vsem varnostnim ukrepom, krepitvi tajnih služb in protiterorističnih zakonov lahko sejejo smrt, kadarkoli in kjerkoli želijo. Toda sporočilo Pariza je bilo nedvoumno: ne bomo klonili, saj bodo teroristi zmagali, če bomo začeli živeti v strahu in paranoji. Brez strahu in Odpor barbarstvu je bilo napisano na dveh plakatih na kipu Marianne na Place de la République.

Parižan George El Beik je v nedeljo dopoldne sedel ob kip in s flomastrom na list narisal simbol spomina, Eifflov stolp v znaku miru, s posvetilom žrtvam. »Obranili se bomo. Mi smo republika,« je bil prepričan mladenič libanonsko-francoskega rodu. Kljub temu pričakuje težke čase: »Tako žalostno je. En dan napadi v Bejrutu, nato še v Parizu. Svet se spreminja le še na slabše.« Tudi v odnosu z muslimansko skupnostjo – sam prihaja iz krščanske družine – napoveduje težave. »Spet se bo mešalo terorizem z islamsko vero, ki jo skrajneži zlorabljajo,« je povedal.