Tiskane izdaje
»Veste, kaj je največja ironija? Da moramo begunci za pot iz turškega Bodruma na Kos plačati tisoč evrov, turisti pa za povratno karto iz Kosa v Bodrum plačajo deset evrov,« mi je v senci pred zapuščenim hotelom Captain Elias na obrobju mesta Kosa, kjer med ruševinami in smetmi bivajo tisti begunci, ki si ne morejo privoščiti najema zasebnih sob, dejal 30-letni Sirec Amir Obada.
Amir Obada prihaja iz znamenitega krščanskega mesta Malula, za katero so se v zadnjih letih spopadale vladne sile, pripadniki Islamske države, različne uporniške milice in oborožene skupine lokalnih kristjanov. Nekateri izmed njih še vedno govorijo aramejščino, jezik Jezusa Kristusa.
Ko je v Siriji izbruhnila vojna, je Amir dokončeval študij kemije. Njegov oče je bil profesor na univerzi, ki pa so jo zaradi vojnih razmer zaprli. Amir je pacifist. Ni hotel na bojišče. Doma, pravi, tudi ni mogel ostati. Družinska hiša je bila porušena v navzkrižnem ognju. Podal se je na pot proti Turčiji in od tam po zdaj že popolnoma ustaljeni poti proti enemu izmed vzhodnih egejskih otokov, kjer zadnja dva meseca vlada resna humanitarna kriza, saj grška država na tako veliko množico ubogih duš ni bila pripravljena. Samo na Kos, od koder poročam, je letos prispelo že okoli 7500 beguncev in ekonomskih emigrantov, večinoma iz Sirije in Afganistana. Na otoku, priljubljeni turistični destinaciji, so v drugi polovici maja in prvih dneh junija vladale kaotične razmere. Vsak dan je z le slabih deset kilometrov oddaljene turške obale z gumijastimi čolni in manjšimi barkami na idilični grški otok prispelo od 100 do 500 ljudi.
Med njimi tudi Amir Obada, ki se je na pot podal skupaj s petimi znanci in sorodniki iz Sirije, s katerimi si je v umazanem in za bivanje popolnoma neprimernem zapuščenem hotelu, kjer ni ne elektrike ne delujočih sanitarij, šest dni delil majhno sobo.
Pešačenje proti Srednji Evropi
»Vesel sem, da sem na varnem. Ne vem, kaj naj drugega rečem. Dve leti sem bil vsak dan priča strašnim prizorom. Ne morem dojeti, da mi je uspelo pobegniti iz vojne. Ves čas mislim na starše in sorodnike, ki so ostali v Siriji. Drugače od tovarišev, s katerimi sem bil skupaj na poti, nisem poročen in nimam otrok. To je v vojni velika prednost,« je nadaljeval Amir in mi ponosno pokazal vozovnico za večerni trajekt proti Atenam. Grške oblasti so – tudi zaradi bližajočega se vrhunca turistične sezone – za sirske begunce uvedle tako imenovani hitri pas, kar v praksi pomeni, da jim ob prihodu v državo ne povzročajo prevelikih težav, hkrati pa jim tudi ne omogočijo konkretne pomoči. Sirski begunci po prihodu v Atene dobijo dovoljenje za šestmesečno bivanje v državi, ki ga je mogoče brez večjih težav »obnoviti«. To je vse.
Nihče izmed mojih številnih sogovornikov ne želi ostati v Grčiji. Popolnoma jasno jim je, da je Grčija v globoki krizi, ki se bo v prihodnjih mesecih – in letih – le še poglabljala. »Za seboj sem na podeželju v okolici Damaska pustil ženo in štiri otroke. Obljubil sem jim, da ko pridem v Evropo, storim vse, da se mi pridružijo. Vem, zelo težko bo. A na takšno tvegano pot jih preprosto ne bi mogel vzeti s seboj. Preveč nevarno je in otroci so premajhni,« je med starimi vzmetnicami in raztrganimi odejami ter praznimi plastenkami vode dejal 45-letni Muhamad Isa.
Podobno nalogo – da iz Sirije na varno pripelje svoje najbližje – si je pred dvema letoma in pol zadal 26-letni Jasin Sino, ki je iz Malule prek Turčije prebegnil v London. Britanske oblasti so ugodile njegovi prošnji za azil. Jasin, ki se preživlja kot natakar v kavarni v Yorkshiru, zdaj lahko nemoteno potuje po Evropski uniji. Na Kos, kjer sva se srečala, je prišel po brata Mahmuda in Huseina, ki sta iz Turčije priplula na istem čolnu kot Amir. »Ne morem opisati, kako srečen sem bil, ko smo se videli po tako dolgem času. Za to ni besed. Zgodila se je božja volja. Jokali smo,« je povedal Jasin, ki je organiziral celotno pot bratov iz Sirije prek Turčije v Grčijo. Skupaj z njima je s Kosa odpotoval tudi v Atene, kjer bo poskušal najti primerno »zvezo« za pot naprej. Uradna pot proti Veliki Britaniji za zdaj ne pride v poštev, trenutno edina možna pot iz Grčije proti Srednji Evropi in nato naprej proti Nemčiji in Skandinaviji (ali kamor koli drugam v EU) pa je skrajno nevarno in naporno pešačenje prek Makedonije, Srbije in Madžarske.
Muhamadu Isi je v Grčijo uspelo priti v drugem poizkusu. Prvič ga je »zasačila« turška policija. Za dva dni so ga vrgli v ječo in ga potem izpustili. To je v Bodrumu in bližnjih obalnih turških mestih, kjer trgovina z ljudmi pred očmi policije in lokalnih oblasti cveti bolj kot kadar koli, tako rekoč rutina. »Na gumijastem čolnu nas je bilo 44. Nevarno je bilo. Krenili smo sredi noči. Pot je trajala dve uri in pol. Vedeli smo približno, kje moramo pristati. Vseeno me je bilo strah, saj ne znam plavati. Na Kosu so nas lepo sprejeli. Le tu, kjer bivamo, je res nevzdržno. Ampak nocoj gremo naprej,« je svojo pripoved nadaljeval Muhamad.
Amir Obada pred seboj nima jasnega (geografskega) cilja. Šel bi kamor koli, kjer bi lahko nadaljeval študij kemije. Najraje na Švedsko, a zaveda se, da ne bo mogel izbirati. Če to ne bo mogoče, pravi, je življenje pripravljen »začeti s točke nič«. Na poti do Grčije je porabil velik del prihrankov. Podobno kot njegovi prijatelji si je za kraj bivanja na Kosu zato izbral umazane ruševine na obrobju Hipokritovega mesteca.
Odločnost
Pred zapuščenim hotelom afganistanski najstniki, med katerimi je veliko mladoletnikov, igrajo nogomet s polprazno žogo. Na bližnjem travniku, kjer se na vročem soncu paseta dve kravi, pakistanski moški poležavajo v senci dreves. Na ploščadi pred ostanki hotela, kjer so lokalne oblasti namestile pipe s pitno vodo, se begunci umivajo in brijejo. Nekateri perejo oblačila in krpajo uničene čevlje, ki jih bodo na pešačenju proti Srednji Evropi še krvavo potrebovali.
»Česa takšnega nisem vajen. Niti slučajno. V Siriji smo do vojne zelo dobro živeli. Priznati sicer moram, da so nas tu ljudje dobro sprejeli, a za begunce ni na voljo ničesar. Tisti, ki imajo dovolj denarja, so se naselili po hotelih in zasebnih sobah, saj vedo, da bodo tu ostali le nekaj dni. Jaz sem se odločil, da tu ne bom zapravil ničesar. Denar, ki ga še imam, bom potreboval na poti naprej proti Evropi. Peš bom šel. Prek Makedonije in Srbije proti Madžarski in od tam verjetno z vlakom prek Avstrije v Nemčijo. Kaj dosti izbire nimamo ...« je povedal Amir Obada, ki se je počasi že odpravljal proti pristanišču.
Njegovi tovariši so nemo prikimovali. Nihče od njih nima »jasnega načrta«. Upajo, da jim bodo oblasti ene izmed evropskih držav podelile azil. Nihče jim ni povedal, kako je za azil mogoče zaprositi in kakšne so njihove pravice. Prisotnost mednarodnih humanitarnih organizacij na egejskih otokih je borna. Infrastrukture za pomoč beguncem in ekonomskih emigrantov praktično ni. Uboge duše so večinoma odvisne od pomoči lokalnih prostovoljcev, v tukajšnjem primeru gibanja Kos Solidarity, ki v »hotelu« Captain Elias vsak dan razdeljujejo hrano, oblačila, čevlje, higienske pripomočke. Majhna potujoča ekipa Zdravnikov brez meja (MSF) beguncem in emigrantom zagotavlja medicinsko pomoč.
To je vse.
* * *
Sredi vročega egejskega popoldneva sta se sirski deklici hkrati naslanjali na zid, na svoj kovček in druga na drugo. Po najboljših močeh sta se trudili, da ne bi zaspali, a utrujenost ju je premagala. Zaspali sta, druga ob drugi, kot da bi si delili eno samo telo in občutje, z odprtimi usti.
A travma vsega, kar sta deklici trpkega doživeli v kratkih življenjih, je bila globoko vtrta tudi na njuna speča otroška obraza.
Skupaj s staršema sta deklici le nekaj ur pred tem v zgodnjih jutranjih urah na gumijastem čolnu, polnem sirskih beguncev, s »pomočjo« prekupčevalcev iz bližnje Turčije pripluli na grški otok Kos.
»Hej, potrebujete sobo? Hotel? Poceni, zelo poceni. Za vso družino,« je sirsko družino, ki je pred policijsko postajo zaman čakala, da bi prišla na vrsto, nagovorila starejša domačinka. Starša spečih deklic sta oklevala. Bila sta brez uporabnih informacij, čeprav sta od ranega jutra skupaj z množico beguncev in priseljencev čakala na vsaj približne usmeritve.
»Samo za eno noč? Da si odpočijemo? Čim prej hočemo naprej, gospa,« je odvrnil Sirec in nežno prebudil hčerki. Ko sta se postavili na noge, sta se od utrujenosti skoraj sesedli. Mama ju je objela.
Stopili so za domačinko.
Čeprav jim je uspelo pobegniti iz najbolj krvave vojne našega časa in so to jutro pristali v Evropski uniji, je njihov jutri popolnoma negotov.
