»Ne morem verjeti, da moje življenje ni več ogroženo«

Gevgelija – Približno sto metrov od »savanske« meje, ki nevidno ločuje Makedonijo in Grčijo, je makedonska oblast v zadnjih štirih dneh postavila improvizirani zbirni center za begunce in priseljence, ki iz bližnjega grškega mesteca Idomeni vsak dan v vse večjem številu prestopajo makedonsko mejo.

V četrtkovih zgodnjih večernih urah se je z grške strani meje skozi od vročine in suše požgano travo in nizko rastje proti prvi nadzorni točki makedonske policije in naprej proti novemu improviziranemu zbirnemu centru, ki ga je makedonska oblast postavila po izbruhu (policijskega) nasilja pred tednom dni, valila skoraj nepretrgana karavana beguncev in priseljencev. Otovorjeni le z malimi nahrbtniki in plastičnimi vrečami so polni olajšanja, ker so na poti proti »obljubljeni deželi« za seboj pustili še eno mejo, so tiho sledili navodilom makedonskih policistov, ki so po nasilnem – in neuspešnem – poskusu zaustavitve toka velike človeške tragedije očitno spremenili svojo »taktiko«. Na njihove obraze se je vrnila strpnost, v njihove gibe … rutina.

Skupina beguncev, večina iz Sirije, ki je prispela iz Grčije. Foto: Jure Eržen/Delo

Zgodba prebeglega sirskega vojaka

»Tu se počutim varno, celo preveč varno. Ne morem verjeti, da moje življenje ni več ogroženo,« se je med množico sirskih beguncev zasmejal 26-letni Bašar, ki je skupaj s prijatelji in naključnimi znanci čakal na nočni vlak proti makedonsko-srbski meji. Bašar prihaja iz Dare, mesta na jugovzhodu Sirije, kjer se je začela revolucija in ki je že vse od začetka vojne eno bolj krvavih prizorišč najhujšega konflikta našega časa. »Bil sem pripadnik vladne vojske. Sem poklicni vojak. Dolgo sem čakal, da sem lahko pobegnil. Preprosto nisem mogel ubijati svojih ljudi. Lahko bi vam govoril ure in ure, a nočem. Ne morem. Saj veste, kaj se dogaja v Siriji. Mislil sem, da se mi bo uspelo skriti nekam na varno in s pomočjo prijateljev zbežati v Turčijo, a že drugi dan me je na področju, ki je pod nadzorom Islamske države, prijela 'islamska policija'. Mislim sem, da me bodo ubili,« je svojo pripoved začel postavni mladenič, ki angleško govori skoraj popolno in hoče svojo pot čez Srbijo, Madžarsko, Avstrijo in Nemčijo nadaljevati proti Nizozemski, kjer ima sorodnike.

Bašar je imel veliko srečo, da je bil med pripadniki skrajne sunitske milice, ki so ga zajeli, tudi nekdo iz njegovega mesta. Prepoznal ga je in potrdil njegovo zgodbo. Islamisti so prebežniku iz vladne vojske ukazali, naj takoj zapusti državo. To je tudi storil. Ilegalno je vstopil v Turčijo in prek Izmira z malim gumijastim čolnom priplul na grški otok Samos. »To niti ni bil čoln … Dvajset so nas vrgli v nekakšen gumijast balon. Vso pot sem čutil smrtni strah. To je bilo huje od vojne. Ko smo pristali na Samosu, smo morali še ves dan hoditi. Od tam smo odšli v Atene in z avtobusom naprej proti Solunu in makedonski meji, ki smo jo danes prestopili brez kakršnih koli težav,« je nadaljeval prebegli sirski vojak. Za pot iz Sirije do Gevgelije je porabil dvajset dni. Manj kot kdorkoli izmed mojih številnih sogovornikov.

Lokalni humanitarci in »vojna ekonomija«

Počasi se je temnilo. Lokalni možakar je beguncem in priseljencem – v zbirnem centru jih je bilo v času našega obiska okoli 600, čez dan pa jih je makedonsko mejo po neuradnih podatkih pripadnika Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR) prestopilo več kot 3000 – prodajal vozovnice za vlak proti Tabanovcem, kjer prav tako vladajo izredne razmere. Za pot, ki traja slabe štiri ure, morajo begunci in priseljenci odšteti deset evrov. Otroci, ki jih je tu proporcionalno več kot kjer koli, od koder sem poročal v zadnjih desetih letih intenzivnega spremljanja begunskih in priseljenskih zgodb, svoje potovanje proti Srbiji lahko nadaljujejo brezplačno. Lokalni humanitarci so v zbirnem centru lačnim ljudem delili kruh, pašteto, pomaranče in vodo. Makedonski policisti so vse skupaj opazovali zelo »distancirano«. Z železniške postaje v Gevgeliji, pred katero je v čakanju na nove »pošiljke« ubogih duš ves čas dežurnih na ducate taksistov in voznikov zasebnih avtobusov, je pripeljala dolga vlakovna kompozicija. Že četrta ta dan.

Begunci iz begunskega centra vstopajo na prvi jutranji vlak proti Srbiji. Foto: Jure Eržen/Delo

Med begunci in priseljenci, ki ves čas spremljajo, kaj se dogaja na drugih mejah, najbolj pa jih skrbi pospešena rast zidu na madžarsko-srbski meji, je prešerno zavrelo. Bali so se, da poti proti Srbiji ta večer še ne bodo mogli nadaljevati in da bodo morali – spet – prenočiti na prostem. »Prihajamo iz Homsa. Naše mesto je porušeno do tal. Dve leti smo bežali po vse Siriji, potem pa smo se skupaj odločili zbežati v Turčijo. Živeli in delali smo v Antakyi in pozneje v Istanbulu. Naš cilj je bil zbrati dovolj denarja, da bi lahko šli naprej proti Nemčiji. Ko se je med sirskimi begunci razširila novica, da Madžarska gradi zid, smo nenadoma vsi krenili na pot. Edina možnost je skozi Grčijo in Makedonijo,« je v imenu skupine mladih, urbanih in brez izjeme izobraženih Sircev in Sirk, med katerimi je bilo tudi več šolanih glasbenikov, a o njih v eni izmed naslednjih zgodb, dejal 25-letni Ala, sicer arhitekt.

Makedonski policisti, ki nenehno delajo tudi po trideset ur, so begunce in priseljence razdelili v skupine po petdeset ljudi in jih začeli vkrcavati na vlak.