Tiskane izdaje
Pol leta po prihodu na oblast Theresa May še ni položila kart na mizo. Njena vizija razvoja države po izstopu iz EU je delo v nastajanju. Uveljavitev referendumskega izida in izpogajanje novega odnosa z Unijo sta nedvomno poglavitni nalogi njene vlade, toda največji preizkusi jo čakajo doma.
S hitrim približevanjem roka za uveljavitev 50. člena lizbonske pogodbe bodo načrti britanske vlade, povezani z brexitom, postali jasnejši. Konservativna vlada ni sprejela še nobenega koraka v smeri začetka procesa izstopa iz EU, kljub temu da za pripravo nanj namenja ogromen del svojih zmožnosti. Vlada lovi rok - 31. marec -, do katerega bo, kot je obljubila Theresa May, uveljavila 50. člen. Še pred tem bo ministrska predsednica razkrila podrobnosti pogajalske pozicije, ki jo bo Združeno kraljestvo zastopalo v pogajanjih z Unijo. Theresa May bo ta mesec, predvidoma po odločitvi britanskega vrhovnega sodišča o tem, ali mora vlada za sprožitev postopka za izstop iz EU po soglasje v parlament ali ne, v težko pričakovanem govoru razkrila načrte za brexit ter se poskusila otresti pomislekov in kritik, ki so se v zadnjih tednih in mesecih pojavili o delu in odločitvah njene ministrske ekipe.
Ministrska predsednica je bila do zdaj zelo redkobesedna o tem, kako si predstavlja izstop države iz EU. Te tradicije ni prekinila niti v prvih javnih nastopih po vstopu v novo leto. Poudarila je, da izraza »mehki« oziroma »trdi« brexit, s katerima strokovnjaki in splošna javnost označujejo morebiten izstop Združenega kraljestva s skupnega trga, zanjo ne pomenita nič. »Ne priznavam nobenega od njiju,« je dejala in potrdila, da si bo vlada v pogajanjih z EU prizadevala za sklenitev »najboljšega možnega dogovora« z EU.
Edino merilo uspeha
Uresničevanje referendumskega izida o izstopu Združenega kraljestva iz osemindvajseterice bo poglavitno in po vsej verjetnosti edino pravo merilo uspeha britanske vlade v tem mandatu. Toda uspeh brexita bo močno vezan predvsem na reševanje globljih ekonomskih in socialnih vprašanj. Vlada si ne bo mogla zatiskati oči pred tem oziroma prestaviti reševanja teh vprašanj v nedoločeno prihodnost, ampak bo morala poiskati odgovore.
Theresa May je v zadnjih mesecih večkrat opozorila, da britanski volivci junija lani niso glasovali zgolj za izstop iz EU, ampak tudi za spremembo načina delovanja njihove države. Nazadnje v nedeljo, ko je v mnenjskem članku za Sunday Telegraph opisala referendumski izid kot »tiho revolucijo tistih, ki čutijo, da je bil sistem predolgo usmerjen proti njim, in navodilo tej vladi, naj izkoristi priložnost in zgradi močnejšo, pravičnejšo Veliko Britanijo, ki bo delovala za vse, ne le za peščico privilegirancev«. Socialne reforme, ki jih je napovedala včeraj v govoru - ta se je nanašal na področje javnega zdravja -, so osmišljene kot prvi korak k reševanju nekaterih krivic.
Vlada je zatrdila, da v teh reformah postavlja v ospredje težave tistih, ki se »komaj prebijajo skozi življenje«, običajnih družin, ki se soočajo z nižanjem življenjskega standarda, in posameznikov, ki težko splezajo po družbeni lestvici; ljudi, ki si ne morejo privoščiti lastnega doma, tistih, ki ne morejo zagotoviti otrokom mesta v dobri šoli; vseh, ki imajo službo, ampak ne vedo, ali jo bodo obdržali. Ti ljudje ne potrebujejo vlade, ki se bo umaknila in dvignila roke, je poudarila Theresa May, ampak aktivistično vlado, ki je pripravljena braniti njihove interese.
Premierka bo v prihodnjih tednih predstavila podrobnosti reform. Mnogi jih vidijo kot nadaljevanje vizije nekdanjega britanskega premiera Davida Camerona. Njegova »velika družba« (big society) je pod novo vlado postala »skupna družba« (shared society). A med njima obstaja vsaj ena ključna razlika -- vloga, ki jo odigra država.
Konservativci so od Margaret Thatcher dalje zagovarjali »majhno državo« kot rešitev za ključne socialne in ekonomske težave. Donedavni premier je z veliko družbo poskusil prenesti del bremena z države na nevladne organizacije. Toda načrti Therese May po pisanju Guardiana vsaj na površju predstavljajo umik od prakse zadnjih nekaj desetletij. Kljub temu, da je »skupna družba« lingvistično nekoliko neroden izraz, ministrska predsednica verjame v nekaj drugačnega, v nekaj, kar je veliko njenih predhodnikov zavračalo v imenu laissez-faire kapitalizma in globalizacije.
