Nemčija in begunska kriza: Moralna velesila, ki ne zna zavarovati niti svojih meja

Berlin – Podoba, ki para srce:­ sirski otrok je bavarskim policistom­ narisal življenje v Siriji­ s krvjo vsepovsod ter odtrganimi deli telesa in nemško­ nasprotje: veliko hišo, proti­ kateri prihajata oče in otrok s polnimi torbami, srce okrog napisa »Polizi«. V hali leipziškega sejma, kamor so namestili več kot 1800 beguncev, se je v četrtek steplo več kot 100 Sircev in Afganistancev, ko je neki Afganistanec z nožem napadel 11-letno sirsko deklico.

Nemčija poskuša čim bolj človeško sprejeti ljudi, ki pri njej iščejo zatočišče, a si ne dela utvar, da bo naloga preprosta. Ne gre le za denar, ki ga je zdaj zvezna vlada zagotovila deželnim. Ministrstvo za delo in socialo priznava, da se bo zaradi beguncev povečala brezposelnost. Že pred tem je kanclerka Angela Merkel kljub veliki pripravljenosti neštetih Nemcev na pomoč beguncem na lestvici priljubljenosti padla na 4. mesto, najnižje v sedanjem mandatu.

Politiki s tako dolgim spominom kot krščanskodemokratska prvakinja dobro vedo, da javnomnenjske raziskave niso zapisane v kamen, tudi kanclerka, očitno presunjena zaradi izbruha mednarodne naklonjenosti do njene z nacizmom še vedno zaznamovane države, je proces že začela usmerjati nazaj. Doslej je vsaj z enim očesom upoštevala tudi željo nemškega gospodarstva po izučeni delovni sili, Volkswagnova afera pa zdaj grozi vsej »Made in Germany«. Prava moč gospodarstva in zaposlovanja ostajajo majhna in srednje velika družinska podjetja, a so tudi številna od teh po svoje odvisna od priznanja nemške tehnološke ­superiornosti.

Nemčija z gospodarskimi težavami zagotovo ne bo zmogla tako dobro poskrbeti za begunce, kot si je mislila doslej, zaradi velikih izzivov, ki jih ti prinašajo, pa se že rojeva tudi nov zunanjepolitični realizem, izražen v nedavnih pripombah kanclerke Angele Merkel o nujnosti pogovorov s Turčijo in Sirijo. Vse bolj je potisnjeno ob stran, da je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan obračunaval z demonstranti, pa tudi, da je sirski predsednik Bašar al Asad proti lastnemu ljudstvu uporabil kemično orožje.

Putin nadarjeni taktik

Nova nemška realpolitika upošteva tudi območno vlogo Rusije: v znamenju »enostranske pasivnosti« ameriškega predsednika Baracka Obame se ruski predsednik Vladimir Putin znova kaže kot nadarjeni taktik in se ob evropski in ameriški nemoči zaradi divjanja islamskih barbarov komaj poldrugo leto po priključitvi ukrajinskega Krima kaže kot del nujno potrebnih rešitev. Vzhodnoevropski kritiki verjamejo, da ruski predsednik uporablja obe krizi kot orodje za uresničenje svojega končnega zunanjepolitičnega cilja: uničenja politične in varnostne arhitekture, kakršno je Zahod zgradil po drugi svetovni vojni in po padcu berlinskega zidu.

»Razumevanje, da je Rusija napačno izbrala med sprejemanjem njenega položaja dominantne sile v svojem interesnem območju ali poslabšanjem konflikta, je bistveno za odločitev, da rešitev ni nobena od teh izbir,« je v reviji Politico zapisal estonski parlamentarec in nekdanji direktor državne obveščevalne službe Eerik-Niiles Kross. Pisec, ki je proti Moskvi nastopal že v času Sovjetske zveze, celo verjame, da je ta poleg podpore Asadu s pomočjo svojih islamistov in obveščevalne službe orkestrirala drugo islamistično fronto v Siriji in je zato soodgovorna tudi za sedanji naval beguncev v Evropo. »Protiletalski in drugi vojaški sistemi, ki jih prinašajo v Sirijo, so bolj primerni za sestrelitve ameriških trotov in drugih orožij kot tistega, do česar ima dostop Islamska država,« je dodal.

Politični komentator ameriškega Slata in Pulitzerjev nagrajenec Fred Kaplan nasprotno verjame, da Putin ne posreduje v Siriji zaradi svoje moči, ampak šibkosti. »Nove hladnovojne bojevnike« pomirja, da se tudi Rusija boji vpliva islamistov na muslimansko prebivalstvo na svojem jugu. »Portretiranje Putina kot šahovskega mojstra, ki premeteno gradi svoj imperij z močjo in zvijačo, je smešno,« je zapisal. Sirija je le ena od dveh držav zunaj območja nekdanje Sovjetske zveze z ruskimi oporišči (druga je Vietnam), izgubila pa je tudi svoj vpliv v Libiji in Iraku ter ga ni pridobila v Egiptu.

»Aneksija Krima se je izkazala za finančno odprto rano, ekspedicija v Ukrajino se je zaustavila, potem ko so zavzeli le majhen kos zemlje za ceno 3000 vojaških žrtev. Načrt Evrazijske unije kot protiutež EU se ni uresničil, energetski dogovori s Kitajsko, ki naj bi nasprotovali zahodnim sankcijam proti ruskim podjetjem, so propadli.«

Kanclerka za diplomacijo

To so najverjetneje motivi, na katere upata ameriška in evropska diplomacija, čeprav lahko naletijo na zanke tudi pri drugih državah, na katere se zdaj želi obrniti nemška kanclerka Angela Merkel. Turčijo, ki jo je omenjala v zadnjih izjavah, nekateri nemški komentatorji obtožujejo, da s Saudsko Arabijo vleče številne niti sedanjih bližnjevzhodnih kriz, Rijad pa je celo zaprl vrata za begunce s tega območja, a ga to ne moti, da ne bi ponudil Nemčiji gradnje stotin mošej. Evropa ob tem ne zna dobro zavarovati niti zunanjih meja, obtožujejo kritiki, ki upajo, da vsaj begunci ne bodo destabilizirali Evrope, ampak jo, kot verjame kanclerka, okrepili.

Da lahko Evropa s primernim odgovorom na krize od Ukrajine do Sirije pridobi možnost razumnega odgovora na varnostne izzive sodobnosti, verjame tudi skupina vidnih nemških zunanjepolitičnih analitikov od Horsta Teltschika do Haralda Kujata, ki poleg spopada z barbarskim terorjem na evropski periferiji omenjajo tudi širjenje orožja za množično uničevanje. Bi bila edina alternativa nemško vojaško posredovanje v Siriji, za katero se je že zavzel Wolfgang Ischinger, Teltschikov naslednik na položaju organizatorja vplivne münchenske varnostne konference? Kanclerka očitno verjame, da morata Nemčija in Evropa poiskati odgovore.