Nemčija in Francija o evrskem in evropskem sodelovanju

Berlin – Nemška izvršilna kanclerka Angela Merkel je ta teden najprej sprejela enega evropskega političnega čudežnega dečka, to je avstrijskega voditelja Sebastiana Kurza, nato pa odšla na obisk v Pariz k drugemu. A evropske predstave Emmanuela Macrona so nemški sredinski politiki precej bliže kot avstrijske ter že nakazujejo spremembe evropske arhitekture pod taktirko obeh osrednjih evropskih držav.

Krščanskodemokratska prvakinja Nemčije se je v Pariz in Sofijo, ki ta čas predseduje svetu Evropske unije, odpravila še pred odločanjem SPD Martina Schulza o še eni veliki koaliciji pod njenim vodstvom. To ni naključje. Socialdemokratske realiste, ki bi sodelovali v vladi že zaradi evropskih vprašanj, ogorčeno napadajo skrajni levičarji pod vodstvom predsednika pomladka stranke Kevina Kühnerta. Tudi v Jusosu in drugih upornikih nimajo nič proti aktivnejši evropski politiki v povezovanju s francoskim predsednikom; še več, same sebe vidijo kot edine prave zaveznike Emmanuela Macrona. A z višjimi davki za bogate, neomejenim sprejemanjem beguncev in drugimi skrajno levimi zahtevami dvigajo lase celo svojim bolj sredinsko usmerjenim voditeljem, kaj šele drugim doma in v evropski soseščini. »Naših ambicij ne moremo izpolniti sami, združiti se morajo z nemškimi ambicijami,« je na tiskovni konferenci z Merklovo poudaril Macron. Čeprav ni želel komentirati nedeljskega odločanja SPD, je poudaril proevropski značaj nemških socialdemokratov in koalicijskega sporazuma. Tako dolgoletna kanclerka kot francoski predsednik sta optimistična, da bo Nemčija dobila stabilno vlado.

Macron v prednosti pred Kurzem

Kanclerkino srečanje z Macronom je tudi sicer potekalo zelo drugače kot z avstrijskim Sebastianom Kurzem, med katerim sogovornika kljub diplomatski vljudnosti nista mogla skriti nasprotnih mnenj do begunske politike. Kurz je v televizijskem pogovoru opozoril, da begunci sami nočejo v Bolgarijo, Romunijo ali Poljsko, ampak hočejo v Nemčijo, Avstrijo in Švedsko. Tudi Merklova si že od jeseni 2015 prizadeva za zavarovanje zunanjih meja EU, a občutek pomanjkanja solidarnosti ostaja. Časopis FAZ poroča o zaskrbljenosti nemške vlade zaradi vpliva avstrijskih nacionalistov FPÖ, koalicijskih partnerjev Sebastiana Kurza, na tajne službe in morebitnega posredovanja občutljivih informacij Rusiji. Če tega v kanclerski palači še niso potrdili, pa niso preveč veseli niti zaradi tesnih povezav avstrijske vlade z novimi nacionalisti Vzhodne Evrope. Nekateri od njih se ne ustavljajo niti pred obujanjem boleče zgodovine dvajsetega stoletja: Poljska, katere zunanji minister Jacek Czaputowicz je ta teden tudi obiskal Berlin, razmišlja o zahtevah po gigantskih vojnih odškodninah.

Preoblikovanje evropske arhitekture

Francoski predsednik se, nasprotno, zavzema za tesno sodelovanje z Nemčijo pri preoblikovanju evropske arhitekture in je pri tem dovolj suveren, da lahko nekaj velikodušnosti pokaže britanskim nacionalistom, saj se je v pogovoru s premierko Thereso May strinjal z nadaljevanjem nadzora nad priseljevanjem v Veliko Britanijo na francoskih tleh. Da bi Calais rešili divjih in nevarnih migrantskih taborišč, Macron zahteva več britanskega denarja, a tudi poudarja, da brexit ne bo spodkopal zgodovinskih in zemljepisnih povezav med Francijo in Veliko Britanijo in tudi ne vojaških v vse nevarnejših časih. Mladi proevropski politik pa je nacionalističnemu Londonu jasno povedal, da bodo morali za nadaljevanje dostopa do skupnega trga tako kot Norveška še naprej spoštovati zakonodajo EU.

Nacionalistični glasovi v nekaterih evropskih državah še zbližujejo Nemčijo in Francijo. Tik pred 55. obletnico podpisa elizejske pogodbe je več uglednih nemških in francoskih ekonomistov predstavilo konkretne predloge za poglobitev evropske monetarne unije z reformami finančne, davčne in institucionalne arhitekture evrskega območja. Predlagajo dokončanje bančne unije s skupnim zavarovanjem bančnih depozitov, če ne bodo zadostovali sedanji mehanizmi, a tudi s posebno takso v primeru velikih bančnih dolgov do enega samega upnika. Ker je to navadno lastna država, bi se banke tako lahko osamosvojile od politike. Ekonomisti zahtevajo reformo maastrichtskih kriterijev, ki so se v hudih časih izkazali za preveč rigidne, v dobrih pa brez pravega učinka, zato naj bi zapravljanje držav članic v prihodnosti nadzorovalo neodvisno telo na ravni evrskega območja. Predlagajo pravila za urejeno prestrukturiranje dolga pretirano zadolženih držav, nov sklad za podporo kriznim državam, varne alternative državnim obveznicam, ki pa ne bi bile evrske obveznice, ter reformo evrskih institucij.

Vse tesnejše sodelovanje zaradi varnostnih izzivov

Tudi Angela Merkel in Emmanuel Macron sta se v Parizu pogovarjala o okrepitvi evrskega območja, čeprav še brez podrobnosti. Konservativno-liberalna Nemčija je olajšano podprla proevropskega francoskega predsednika, a ima na njegove predloge o evrskem finančnem ministru in proračunu pomisleke v slogu svojega socialnotržnega gospodarstva, ki jo je z liberalnimi reformami že večkrat dvignilo iz gospodarskih težav. Tudi nemška kanclerka je govorila o tistem, kar obe državi združuje, ter za primer, kje lahko Nemčija in Francija vodita že zdaj, navedla zaščito zunanjih evropskih meja, z upoštevanjem ZDA pa še korporativno davčno politiko.

Za nemške in francoske voditelje tesno evropsko sodelovanje vse bolj nujno tudi zaradi varnostnih in drugih izzivov v svetu. V Svetovnem ekonomskem forumu tik pred srečanjem v Davosu opozarjajo na naravne katastrofe, podnebne spremembe, kibernetske napade, kraje podatkov in številne druge težave. Skoraj vsi strokovnjaki, ki jih navajajo, letos pričakujejo še poostrena gospodarska ali politična soočenja med velikimi silami in kar osemdeset odstotkov se jih boji tveganj, povezanih z vojnami, v katerih sodelujejo tudi velesile.