Nemčija o tranzitnih conah na mejah

Berlin – Gigantske množice beguncev tudi Berlin silijo k hitrejšemu ukrepanju, vladni pooblaščenec za begunce Peter Altmaier računa, da bodo še letos vrnili deset tisoče ljudi. A če je to slišati veliko, v resnici kaže na nemoč ob največjem begunskem valu v Evropi po drugi svetovni vojni: v državo vsak dan vstopi do deset tisoč iskalcev zatočišča.

Kot poroča notranji minister Thomas de Maizière, so se v nemški vladi okvirno že dogovorili tudi o tranzitnih conah, v katerih bi begunce popisali in odločili o njihovi pravici do azila že pred prihodom v državo, čeprav morajo še doseči soglasje o podrobnostih. Bavarski ministrski predsednik Horst Seehofer, oster kritik kanclerke Angele Merkel, je že pozdravil te ukrepe, a dodal, da so potrebni še drugi. »To velja še posebno za zaščito zunanjih meja EU, kontingente za begunce iz državljanskih vojn in pravično porazdelitev beguncev v EU. Odločilna so dejanja, ne besede.« Tisti, ki sprejemajo begunce, pa imajo polne roke dela z njihovo nastanitvijo. Tuji dopisniki v Berlinu smo lahko v petek obiskali enega od takšnih zatočišč v športnem središču ob berlinskem stadionu Olympia.

»Elita obvezuje!« je povedal voditelj in socialni podjetnik Friedrich Kiesinger, nečak nekdanjega krščanskodemokratskega kanclerja Nemčije Kurta Georga Kiesingerja. »A ne za grabljenje denarja, ampak za pomoč ljudem!« 63-letni psiholog nosi dolge sive lase v spomin na mlada leta, ko je ustanovil prvo organizacijo za pomoč ljudem v stiski, s soprogo Andreo pa sta leta 1998 ustanovila še ustanovo za posredovanje dela duševnim bolnikom, invalidom in vsem drugim, ki jih delodajalci pogosto zavračajo.

Ko se je začela zapletati sedanja begunska kriza, je v sodelovanju z mestom Berlin za sprejem beguncev usposobil dve hali športnega središča Horsta Korberja. Najprej je v banki kar sam vzel kredit, zdaj vendarle dobiva tudi mestni denar, a nadaljuje z zbiranjem sredstev in druge pomoči po načelih socialnega podjetništva.

Pred vrati zatočišča stojijo moški, otroci se vozijo s kolesi ali podijo za žogo, stara mama iz Afganistana se prijazno smeji izpod svoje rute, medtem ko snaha ob njej ziba dojenčka. Varnostnik palestinskega rodu ob vhodu v park, v katerem stoji športni center, v arabščini svetuje, kako s pomočjo bližnje hitre železnice pridejo do mestnega središča. Nekateri begunci ne znajo nobenega tujega jezika, zato Kiesinger in njegovi radi sodelujejo z nekdanjimi in sedanjimi migranti. Na ulici se ustavljajo avtomobili, Berlinčani prinašajo vreče oblačil in drugih potrebščin.

»Znanka dela v zatočišču in veva, da opravljajo dobro delo, zato radi prineseva stvari,« sta povedali učiteljica Editha in zdravnica Ursula, ki sta iz zatočišča prišli z izpraznjenimi torbami.

Ljudje so včasih razburjeni, ko kasneje vidijo na tleh odvrženi pulover svojega otroka, drag spomin, od katerega so se ločili le s težkim srcem, pripoveduje Kiesinger. Razlike v navadah in načinu življenja so velike, in tudi sami so samske moške takoj nastanili v posebno halo. »Če mož vidi mlade moške, ki njegovo ženo opazujejo pri dojenju, hitro pride do spora,« pravi. V vsaki od obeh hal je nameščenih okrog pesto ljudi in ponosni so, da pri njih še ni bilo pretepa. Za to skrbi zagnana ekipa, v kateri pomagajo tudi medicinska sestra in psiholog, mladi računalničarji informacije vsem, kar bi lahko zanimalo begunce, ponujajo tudi na spletu.

Prostovoljci se zbirajo v skupini »Dobrodošli v Westendu«.

Med tistimi, ki se aktivno vključujejo v delovanje zatočišče, je tudi Ahmad Alaraq s soprogo Basemo in otrokoma Hasanom in Mohamedom. Vojak sirske vojske je leta 2012 pobegnil, ker ni hotel ubijati sodržavljanov, po treh letih v Turčiji se je po balkanski poti odpravil v Nemčijo. V zatočišču na Westendu je družina zadovoljna, saj so aktivni, številni drugi so srečni že zato, ker imajo prvič po dolgih tednih nekaj miru in varnosti, pa čeprav si jo v veliki hali poskušajo zagotoviti kar z ad hoc pregradami iz nezasedenih ležišč. Kiesinger ocenjuje, da je polovica beguncev travmatiziranih, sedemdeset odstotkov jih trpi za tesnobo, štirideset odstotkov jih ima že psihosomatske simptome. »Ko pridejo sem, jih nenadoma začnejo boleti zobje ali se jim spustijo alergije na koži.« Pri Pegasusu so ponosni, da so v kleti, kjer so se nekoč tuširali športniki, opremili pravo malo ambulanto, en del je za moške, drugi za ženske z otroki, saj si drugače te ne bi upale na pregled. »A tudi z moškimi ni tako slabo, kot pripovedujejo,« se zasmeji eden od prostovoljcev, če je le mogoče, jim poskušajo poiskati kakršno koli zaposlitev. Psiholog po poklicu je žrtvam vojn in preganjanja pomagal že v Afganistanu, če je treba, s pomočjo spleta beguncem organizirajo tudi pogovore s tamkajšnjimi terapevti. Ustanovitelj zatočišča Friedrich Kiesinger pa je vesel tudi, da so v zahodnoberlinskem Charlottenburgu, kjer ni neonacistov in drugih skrajnežev.

Ker kakšen dan pride tudi sedem avtobusov, pa tudi sami nimajo veliko možnosti za poglobljeno socialno delo z ljudmi, ki bi si ga zelo želeli.

Komaj eno skupino naučijo hišnih pravil, ki zahtevajo tudi, da imajo pri uslugah prednost ženske in otroci ter ne mladi in močni moški, že odidejo drugam in pridejo novi. Kako velike so razlike v navadah, kaže tudi njihova osuplost, da matere tudi majhne otroke pustijo igrati se okrog zatočišča pozno v noč, ko nemški otroci že dolgo spijo. »Še najbolj nas skrbi za varnost najmlajših!« pravi organizator enega od berlinskih zatočišč za begunce. »A so begunci olajšani, ko vidijo prijazen sprejem in pripravljenost na pomoč,« je dodala Sina Chikar, Nemka z alžirskimi koreninami, ki tudi pomaga v zatočišču.