Nemčija se boji muslimanskih priseljencev

Nove antisemitistične izpade v nemških šolah je ostro obsodil tudi novi zunanji minister Heiko Maas.

Objavljeno
27. marec 2018 23.18
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Berlin – »Čeprav so od tega minila že desetletja, ni mogoče­ najprej ubiti na milijone judov in pozneje sprejeti­ v državo na milijone njihovih najhujših sovražnikov.« Francoski modni kreator nemškega rodu Karl Lagerfeld­ je lani s to izjavo povzročil veliko razburjenja, po razkritju muslimanskega ustrahovanja judovskih otrok v nemških šolah pa mu zdaj mnogi prikimavajo.

Nazadnje je sprožil ogorčenje primer osnovnošolke delno judovskega rodu iz berlinskega okrožja Tempelhof, ki so ji grozili muslimanski sošolci. To ni edini primer versko pogojenih izgredov na nemških šolskih dvoriščih. Nemci so vse bolj presunjeni, da nekateri izmed tistih, ki so jim dali zatočišče, vračajo dobroto z napadi na njihove najpomembnejše vrednote. Mednje sedem desetletij po holokavstu sodi iskreno kesanje zaradi nacističnih zločinov in podpora judovskim sodržavljanom. Oče omenjene osnovnošolke zdaj meni, da so njegovi hčeri grozili zato, ker ni muslimanske vere, saj judovstvo v njegovi družini nima posebne vloge, vendar ustrahovanje otrok, ki se imajo za Nemce in jedo svinjino, še naprej vzbuja skrb. V Berlinu in drugod so v minulih mesecih našteli več primerov izpisov judovskih otrok iz javnih šol zaradi nasilja muslimanskih sošolcev.

Družinski predsodki

Pri izgredih tako mladih oseb je jasno, da predsodki izvirajo iz družin napadalcev, čeprav Nemčija ponuja beguncem veliko možnosti za seznanitev s kulturo in vrednotami države, ki jih je gostoljubno sprejela. Kreuzberška pobuda proti antisemitizmu (Kiga) je novinarjem nedavno predstavila projekt »Odkrijte različnost«, ki seznanja begunce z judovskim življenjem v prestolnici danes in v preteklosti. Toda v več mesecev trajajočem projektu, v okviru katerega obiskujejo tudi sinagoge in spomenike poboju judov med Hitlerjevo strahovlado, sodeluje le dober ducat beguncev, in čeprav organizatorji računajo na to, da bodo ti delili znanje s prijatelji in znanci, veliko več drugih ohranja predsodke iz stare domovine.


Heiko Maas v muzeju, posvečenem žrtvam holokavsta. Foto: Reuters

To je za časopis Bild potrdil tudi Mohammad Rabie, ki je zbežal iz Sirije leta 2015 in se ni zadovoljil »z dopoldanskim drgnjenjem klopi v jezikovni šoli ter večernim gledanjem arabske televizije«. V Nemčiji ima vsakdo možnost integracije, a jo mora vzeti resno, je prepričan osemindvajsetletnik, ki je od začetka hotel postati del nemške družbe. »Gre za to, da si natančno ogledamo novo okolje ter prisluhnemo ljudem, kaj čutijo, kaj pripovedujejo in zaradi česa se jezijo,« je napisal v članku. »Tako mi Nemci kmalu niso bili več tuji.

Mohammad Rabie je obtožil številne begunce, da hočejo biti čim dlje od krščanskega ali judovskega življenja, saj se nikoli niso naučili bivati z drugače mislečimi. »Če se Sirci pogovarjamo o judovstvu, je to v večini le razprava o ubijanju, našem in njihovem.« Temelj takšnega sovraštva je po njegovem prepričanju knjiga Panarabizem prejšnjega sirskega voditelja Hafeza al Asada, očeta sedanjega za sto tisoče ubitih in milijone razseljenih državljanov odgovornega diktatorja. »Asadova stranka je vzgajala ljudi v sovraštvu do judov.«

Tisti, ki so preživeli holokavst

Najnovejše antisemitistične izpade v nemških šolah je ostro obsodil tudi novi zunanji minister Heiko Maas, ki je ob nastopu te funkcije povedal, da ga je v politiko privedel Auschwitz. Te dni je socialdemokratski politik obiskal Izrael in se med srečanjem s tistimi, ki so preživeli holokavst, med katerimi je bil tudi stoletnik Elias Feinzilberg s tetovirano številko B 1259, priljubil številnim Izraelcem. Govoril je namreč tudi o tem, kako je med raziskovanjem preteklosti svoje družine globoko upal, da bo našel vsaj enega sorodnika, ki se je uprl Hitlerjevim zločinom, »a nisem našel nobenega, vsi so bili sopotniki«. Tako v Nemčiji označujejo tiste, ki so ob izginjanju judovskih someščanov gledali stran ali celo aktivno sodelovali.


Nemški zunanji minister se je v ponedeljek srečal tudi s palestinskim zunanjim ministrom. Foto: Reuters

Nekateri očitajo novemu vodji nemške diplomacije, da na javnih nastopih med obiskom v Izraelu ni omenil izraelskega naseljevanja zasedenih ozemelj, kar je v nasprotju z njegovim predhodnikom Sigmarjem Gabrielom. Ker se je ta srečal s predstavniki do izraelske zasedbene politike kritičnih organizacij, je z njim lani izraelski premier Benjamin Netanjahu zavrnil dogovorjen termin, Maas pa je nasprotno poudaril, da je prijateljski sprejem v judovski državi nezasluženo darilo. Celo različno razumevanje nekaterih konfliktov, med njimi iranskega, vidi kot nesoglasje o poteh in ne o ciljih.

Maas je že kot pravosodni minister ostro obsodil proteste muslimanskih priseljencev, ki so sredi Berlina zažigali izraelske zastave, in jim grozil s sodnim pregonom. Nemška politika se zdaj sprašuje, kako se spopadati s protijudovskim nasiljem v šolah, celo osnovnih. Nemčija v boju z uvoženim antisemitizmom ni osamljena; v Franciji muslimanska soseda sumijo uboja 85-letne Mireille Knoll, ki je preživela holokavst. V Nemčiji, ki se iskreno kesa zaradi grozljivih grehov Hitlerjevega režima, se bojijo, da bi se kaj takega zgodilo tudi pri njih.