Tiskane izdaje
Berlin – Nemčija z milijoni prebivalcev turškega rodu napeto čaka nedeljski referendum o ustavnih spremembah, s katerimi bi vse bolj avtokratski predsednik Erdoğan dobil še večja pooblastila. Že brez njih so Turki v zadnjih mesecih zavrnili vstop sto nemškim državljanom, skupaj z mnogimi turškimi novinarji pa je v zaporu dopisnik časopisa Die Welt.
Recep Tayyip Erdoğan osebno zavrača izročitev dopisnika Deniza Yücela Nemčiji: »Dokler sem jaz na tem položaju, nikoli!« Nemčija noče izročiti terorizma obtoženih turških državljanov, zato sam ne bo izročal nemških, pravi s svojo značilno politično optiko, še zaostreno po lanskem poskusu državnega udara. In res v Nemčiji za zatočišče prosijo nekateri nasprotniki turškega predsednika, med njimi tudi visoki častniki vojaške zveze Nato, a predvsem zato, ker se bojijo predsednikovih čistk proti resničnim ali navideznim sovražnikom. Primer Yücel še posebej odmeva v Evropi in svetu, a je v turških zaporih še veliko več domačih novinarjev, veliko je drugih političnih zapornikov, še veliko več ljudi – po ocenah sto tisoč – pa je ostalo brez zaposlitve.
Turkom zaprta pot v Turčijo
Turška zakonodaja dovoljuje več let preiskovalnega zapora in nemški dopisnik turškega rodu, ki je po prepričanju njegovih kolegov samo opravljal svojo novinarsko dolžnost, se je pred kratkim v njem oženil s svojo dolgoletno prijateljico. Prijatelji Deniza Yücela so ob tej priložnosti organizirali še en avtomobilski konvoj skozi Berlin, že četrti po vrsti, a z le malo upanja, da bo dopisniku Die Welta pomagal na svobodo. Medtem so tudi izvedeli, da je turška oblast letos že približno sto ljudem, mnogim z dvojnim, turško-nemškim državljanstvom, preprečila obisk stare domovine, pogosto s pojasnilom, da ogrožajo javno varnost.
Nedavna raziskava agencije Konda napoveduje Erdoğanovo zmago z majhno večino, vsaj med 7. in 9. aprilom se je 51,5 odstotka od 3462 vprašanih izreklo za ustavne spremembe, ki naj številne parlamentarne pristojnosti prisodijo predsedniku države. Podobne rezultate kažejo tudi druge ankete, nekatere pa zaznavajo tudi manjšo pripravljenost Turkov na izražanje svojega mnenja. Erdoğanovi kritiki menijo, da zaradi izrednih razmer po poskusu vojaškega udara poštena kampanja proti ustavnim spremembam sploh ni bila mogoča, analitiki pa poudarjajo, da mnogi Turki tudi sicer verjamejo Erdoğanu.
Erdoğanova privlačnost za Turke v Nemčiji
Ko Erdoğan govori, da so dediči ponosnega Otomanskega carstva, mu prisluhnejo tudi številni nemški Turki, je v intervjuju za berlinski Inforadio razlagal profesor psihologije in migracij z univerze Duisburg-Essen. »Za ljudi, ki se tukaj ne počutijo vključene, je govor o tem, da niso pozabljeni, lahko privlačen: 'Nemški politiki ni mar za vas, zato pa mi skrbimo za vas!' Nekateri so tudi po tridesetih, štiridesetih letih v vsakodnevnem diskurzu še vedno obravnavani kot Turki in si rečejo, pa naj bomo Turki! To je neke vrste samoizključitev.«
Ta fenomen je po strokovnjakovem mnenju še posebno izrazit v zadnjih desetih, petnajstih letih, tudi zaradi visoke gospodarske rasti v Turčiji in povečanja mednarodne pomembnosti države pod Erdoğanom. »Močan voditelj, ki poskrbi za nas, je še zlasti privlačen za del mladine, to kažejo tudi raziskave psiholoških vzrokov za nagibanje k avtoritativnim voditeljem.« Privlačnost avtoritarnih sistemov je tudi v tem, da lahko vanje projiciramo lastne šibkosti, poudarja essenski strokovnjak.
V trimilijonski turški skupnosti v Nemčiji se kažejo številne etnične in verske napetosti Erdoğanove Turčije. Nemci vendarle upajo, da so desetletja življenja med njimi tudi številne nemške Turke pritegnila k sodobnim demokratičnim vrednotam, saj so med najostrejšimi kritiki Erdoğanove avtoritarnosti prav nemški politiki in druge javne osebnosti turškega rodu. Kanclerka Angela Merkel pa se mora še naprej truditi za upoštevanje dogovora o zadrževanju zadnjega navala beguncev, pa čeprav je ta za zdaj preživel že številne spore in nesporazume.
