Nemška industrija v primežu gospodarstva in okolja

Berlin – »Za naše preživetje gre!« je igralec Leonardo­ DiCaprio pozival k varstvu podnebja in okolja 120 voditeljev­ držav in vlad, zbranih na konferenci ZN v New Yorku.­ Med njimi ni bilo nemške kanclerke,­ ki ji kritiki očitajo, da se je raje srečala z domačimi gospodarstveniki.

Nemška ministrica za okolje Barbara Hendricks, ki je skupaj z ministrom za razvojno pomoč Gerdom Müllerjem namesto šefice odpotovala v New York, poudarja, da bo do pariškega vrha prihodnje leto še dovolj priložnosti za aktiven poseg kanclerke Angele Merkel v varovanje ozračja, a kritiki ne utihnejo. Opominjajo, da se je pod kanclerko, ki je bila svoje čase celo ministrica za okolje, onesnaženost ozračja v Nemčiji celo poslabšala, in ugibajo, ali se ni prav zato odločila proti sodelovanju na konferenci OZN.

V kanclerski palači dobro vedo, da je Nemčijo v okoljevarstveno zagato pripeljala prav z dobrimi nameni tlakovana pot, ki zdaj poleg »pravega« ozračja kvari še gospodarsko. Tehnološke težave pri prehodu na obnovljive vire silijo državo k vse večji uporabi umazanega premoga in država, ki je nekoč vodila v boju proti podnebnim spremembam, zdaj zaostaja, visoke subvencije pa so dvignile ceno nemške elektrike med najvišje v Evropi.

Čeprav industrija plačuje nekaj manj od običajnih potrošnikov, nekateri že razmišljajo o selitvi v tujino. Nemški industrialci sedanji konservativno-socialdemokratski koaliciji v Belinu očitajo tudi uvedbo najnižje zajamčene plače, višje stroške za pokojnine in nego starejših ter sankcije proti Rusiji, na samem vrhu pritožb je prav vladna energetska politika.

Obsežni načrti

Subvencioniran prehod na obnovljive vire je res zastavila socialdemokratsko-zelena vlada kanclerja Gerharda Schröderja, kanclerka Merklova pa se je po nesreči v Fukušimi odločila še za postopen izhod iz jedrske energije, in negotova preskrba z obnovljivimi viri že grozi s kratkimi stiki. Celo podatek, da Nemčija že četrtino električne energije pridobi iz vetra, sonca, vode in drugih obnovljivih virov, ob takšnih težavah zbledi. Nemška vlada ob tem skrb zbujajočem razvoju ne drži rok križem, ampak pospešeno načrtuje gradnjo daljnovodov, ki naj bi obilno vetrno energijo s severa države prenesli na industrijski jug. Upajo, da bodo do leta 2022 zgradili tri četrtine mamutske mreže daljnovodov, ki naj končno prinese sadove prehoda na obnovljive vire tudi prebivalcem in industriji, država pa naj bi tedaj iz obnovljivih virov pridobila že 45 odstotkov električne energije, leta 2035 celo 60 odstotkov.

Zdaj z gospodarskega ministrstva sporočajo, da bo tudi cena nujno potrebnih daljnovodov za petino dražja od načrtovane, in tudi sicer bi se južne dežele raje naslanjale na sončno energijo in biomaso, drugje v Nemčiji pa protestirajo proti grdim novim »daljnovodnim avtocestam«. Medtem na drugi strani Atlantskega oceana bolj pragmatičen energetski pristop celo pomaga ozračju, saj čistejši plin vse bolj nadomešča umazan premog. Zaradi veliko manjših površin in drugačnega lastništva zemlje je v Nemčiji in Evropi nasploh nasprotovanje pridobivanju plina iz skrilavcev veliko bolj ogorčeno, in res bi Evropejci verjetno še bolj čutili neprijetne stranske učinke pridobivanja fosilne energije pod visokim pritiskom z vodo, kemikalijami in peskom.

Takšna poceni energija odločilno pomaga poganjati tudi ameriško gospodarsko rast in samo nova proizvodnja plina naj bi do leta 2025 zagotovila milijon pro­izvodnih delovnih mest. Nemška podjetja, nasprotno, tudi v drugi polovici letošnjega leta ne pričakujejo močne gospodarske rasti, kot nakazuje najnovejši indeks Ifo, ki meri ozračje med 7000 nemškimi podjetniki. »Nemčija je zdaj v dobrem položaju, v prihodnjih desetih letih pa se bo moralo spremeniti prav vsako gospodarstvo v današnjem razvitem svetu in nemška reformna agenda ne napreduje tako kot v minulih letih,« opozarjajo pri združenju nemških industrialcev BDI.

Dvojna morala

Liberalno-konservativni krogi so tudi bolj nagnjeni k dvomom o »okoljevarstvenem alarmizmu«, potem ko so morali tudi pri OZN priznati, da se povprečna temperatura Zemlje in atmosfere tik nad njo ni povišala že 16 let, čeprav je količina ogljikovega dioksida v ozračju medtem narasla za 25 odstotkov. Pri varstvu podnebja je tudi sicer videti še več dvojne morale kot drugje. Leonardo DiCaprio, ki je v New Yorku prepričeval svetovne politike, naj ustvarijo zgodovino, vozi avto na električno baterijo, a uporablja tudi zasebno letalo, od naftnega milijarderja najema peto največjo jahto na svetu ter ima v lasti več energetsko potratnih hiš.

Tudi nemški minister za razvojno pomoč se boji, da bodo samo podnebne spremembe prinesle 200 milijonov beguncev po svetu, in nemška politika ne namerava stati ob strani. Za zdaj predvsem upa, da se bodo neznanske milijarde, ki so jih namenili prehodu na obnovljive energetske vire, kmalu vendarle izplačale tudi v boju za čistejše okolje in ozračje.