Nemške razdelitve ob obletnici združitve

Berlin – Nemčija te dni z večdnevnimi slavji obhaja obletnico ponovne združitve, dobro leto po gigantskem begunskem valu pa se med vzhodom in zahodom države kažejo nove razdelitve. Ljudi tuje vere in običajev se bojijo tudi drugod, v nekdanjih komunističnih deželah pa je nasprotovanje nasilnejše, čeprav je tam le malo priseljencev.

Ob dosedanjih obletnicah združitve je Nemčija razpravljala predvsem o razlikah med vzhodom in zahodom države, šestindvajseta pa pozornost usmerja k vse bolj nasilnemu protitujskemu razpoloženju. To na nekdanjem komunističnem vzhodu, po lanskem zgodovinskem navalu beguncev, štrli celo iz naraščajoče nacionalističnega razpoloženja v vsej državi. V Dresdnu, kjer bosta danes slavnostna maša in proslava, so pred nekaj dnevi neznanci z bombami napadli mošejo in kongresni center ter v noči med soboto in nedeljo zažgali nekaj policijskih avtomobilov, tu je doma protibegunsko in protiislamsko gibanje Pegida. Nacionalistična Alternativa za Nemčijo uspeva tudi drugje, a najbolj prav na vzhodu države. Potem ko so se na drugo mesto političnih strank že povzpeli v deželi Mecklenburg Predpomorjansko, po zadnjih raziskavah javnega mnenja krščanske demokrate kanclerke Angele Merkel prehitevajo tudi v Brandenburgu.

Sociologi velik del krivde za vzpon AfD pripisujejo prihodu milijona ljudi islamske vere, do katere so v Nemčiji mnogi sumničavi, in običajev, kot je zakrivanje žensk, ki so za številne napad na liberalni način življenja. Silvestrski spolni napadi in poletna teroristična dejanja so pokazali, da so se beguncem pred vojnami in preganjanjem pridružili tudi posiljevalci, kriminalci in teroristi, za vse pa naj bi bila kriva kanclerka s svojim »Zmogli bomo!« »Nisem spreminjala svoje politike, ampak sem politiko ustvarjala,« je Angela Merkel v nedavnem časopisnem intervjuju poskušala še enkrat razložiti svoj pogled na položaj. »Vedno mi je šlo za izboljšanje zunanjih meja EU in spopadanje z vzroki begunstva, da bi zmanjšali število beguncev.« Teh je bilo lani »le« 890 tisoč, kot je sporočil notranji minister Thomas de Maizière, ki je število lanskih iskalcev azila sicer znižal, saj so prej govorili o številki 1,1 milijona, a to je za mnoge še vedno veliko preveč. Letos jih je prispelo 210 tisoč.

Pretepi in požigi

Tudi kanclerka Merklova poziva k bolj konsekventnemu vračanju tistih, ki nimajo pravice do azila, in pravičnejšemu razdeljevanju beguncev v državah EU. »Ker imamo človekoljubno odgovornost do tistih, ki v Evropi iščejo zaščito pred vojnami in terorizmom, se moramo dogovoriti o zakonskih kontingentih, da bi jih primerno porazdelili.« Za nasprotnike krščanskodemokratske prvakinje je to prepozno in premalo in videti je, da nekateri med njimi postajajo vse nasilnejši. Konec tedna so se v vzhodnosaškem Bautznu spet soočili domačini in begunci, pretepi, požigi in druga sovražna dejanja se pojavljajo tudi ponekod drugod. Ponedeljkovega slavnostnega govornika, predsednika države Joachima Gaucka, so v Bautznu že spomladi zmerjali z izdajalcem naroda.

Kanclerka Merklova, ki tako kot Gauck izvira z vzhoda, državljane poziva, naj zgodovinskega gesla združitve »Wir sind das Volk« (Mi smo ljudstvo) ne prepustijo skrajnežem. Meni, da je bil ta klic v Nemški demokratični republiki osvobodilen, saj so se z njim izrazili ljudje, ki v socialistični diktaturi niso prišli do besede, danes pa je položaj drugačen, saj ima vsakdo pravico do svobodnega mnenja in demonstracij. »Zato moramo reči: vsi smo ljudstvo!« Mnogi na vzhodu države je ne poslušajo, pa čeprav tudi nekdanji predsednik bundestaga Wolfgang Thierse svari pred opravičevanjem skrajnega desničarstva z gospodarskimi ali družbenimi težavami. »Kot vzhodni Nemec pravim, da se moramo kritično ozreti v lastni razvoj,« komentira statistike, ki kažejo, da je na nemškem vzhodu štiri- do petkrat več skrajno desnega nasilja kot na zahodu, pa čeprav tam živi neprimerljivo manj priseljencev. V NDR smo bili zaprti in se nismo naučili vsakodnevnega samoumevnega postopanja s tujci in tujim, ocenjuje in dodaja, da so »skrajno desni ideologi« po združitvi načrtno ciljali vzhod države.

Drži pa tudi, da je krščanskodemokratska kanclerka svojo konservativno unijo v preteklih letih potiskala proti politični sredini, z begunskim navalom pa je država dobila novo platformo za stara razočaranja in očitke. Samo Saško je po združitvi zapustil milijon ljudi, pogosto najbolj aktivnih in produktivnih, tisti, ki so ostali, pa se zdaj pritožujejo, da za begunce bolj skrbijo kot zanje. Ob astronomskih vsotah, ki jih je Nemčija namenila obnovi in socialnemu varstvu nekdanjega komunističnega vzhoda, je treba vsaj nekatere očitke pripisati prevladujočemu prepričanju, da so za težave vedno krivi drugi. V času komunistične NDR so bili to vedno tisti iz Zahodne Nemčije, zato se Vzhodni Nemci nikoli niso enako iskreno izprašali o lastnem nacizmu. Vsi dekreti niso mogli izbrisati, da je bilo tega veliko tudi na vzhodu Nemčije in še posebej na Saškem, ki je bila v času nemškega cesarstva ena od vodilnih industrijskih sil. Tudi v zadnjih letih se ji je že obetala lepša prihodnost, saj se po letu 2013 na Saško priseljuje več ljudi, kot pa se jih odseljuje, a lahko grenak okus, ki ga za seboj pušča nacionalistično nasilje, prizadene takšen razvoj.