Tiskane izdaje
Berlin – Podatki o nizki rasti in padcu izvoza, ki so ta teden presenetili Nemčijo, majejo sloves evropske gospodarske supersile. Dogovori s Kitajsko med današnjim obiskom premiera Li Keqianga v Berlinu so vsaj majhen obliž na gospodarsko rano.
Nemčija ustvari večino izvoza in uvoza z evropskimi državami ter ZDA, azijska velikanka, ki se je v nekaj desetletjih povzpela v svetovni gospodarski vrh, pa je bila že doslej dežela neznanskih možnosti tudi za nemška podjetja in takšna ostaja. Pri nemških avtomobilskih koncernih ne poudarjajo zastonj, da ima vsaka nemška družina poldrugi avto, na Kitajskem pa pride en avto na 20 družin. Nemčija je vse bolj zanimiv trg tudi za kitajska podjetja.
Tako kot njeni predhodniki tudi kanclerka Angela Merkel zavzeto podpira meddržavno sodelovanje, po prihodu na oblast je že sedemkrat potovala na Kitajsko in še večkrat gostila tamkajšnje politične in gospodarske prvake. Premier Li Keqiang je Nemčijo v poldrugem letu delovanja obiskal že dvakrat in tudi na tretjem posvetovanju vlad obeh držav, ki se ga je udeležilo več lot dva ducata ministrov, so podpisali na desetine dogovorov o sodelovanju med nemškimi in kitajskimi podjetji. Posebej so poudarili skupni nastop pri razvijanju inovativnih tehnologij, od obnovljivih energetskih virov do kmetijstva, Li se v Hamburgu udeležuje tudi konference o Kitajski in Evropi.
Vsem gigantskim možnostim navkljub nemško-kitajsko gospodarsko nebo ni brez oblakov. Podkancler in minister za gospodarstvo Sigmar Gabriel je pred več kot 500 udeleženci gospodarskega foruma pozval h koncu zapostavljanja nemških podjetij, ki se vse bolj pritožujejo nad ovirami pri poslovanju. Nemški voditelji niso mogli niti mimo demonstracij v Hongkongu, ki so se za zdaj sicer končale, ker nekdanji britanski koloniji pod kitajsko vladavino še vedno grozi klestenje demokratičnih pravic, pa se lahko spet razgrejejo. Odzivov enopartijske diktature, ki je enkrat že krvavo obračunala z demonstranti, tudi tokrat ni mogoče napovedovati, še posebej, ker se tudi na Kitajskem upočasnjuje gospodarska rast, s katero so si politične in gospodarske elite v minulih desetletjih kupovale družbeni mir.
Merjeno v primerjalni nakupovalni moči država na položaju največje gospodarske velesile sveta sicer pravkar prehiteva ZDA, povprečni Kitajec pa je še vedno veliko revnejši od povprečnega prebivalca razvitih industrijskih držav. Ekonomisti se bojijo tudi gigantskega balona na nepremičninskem trgu in napovedujejo, da se bo lahko država dobro razvijala le z uvedbo večjih političnih svoboščin. Celo nekateri kitajski oporečniki menijo, da se je Kitajska po pokolu na trgu Tiananmen vsaj malo spremenila, Nemci pa upajo na nadaljnje dobrodelne učinke medsebojno koristnega gospodarskega sodelovanja.
Kitajski predsednik Xi Jinping se vsaj za zdaj raje bojuje proti korupciji, kot da bi poslušal hongkonške študente, dobra stara trgovina pa je že doslej prinašala velike koristi brez velikih ideoloških izpraševanj. V Pekingu in Berlinu upajo, da jih bo tudi v prihodnje. Trgovina med državama dosega že 140 milijard evrov, visoke so tudi medsebojne investicije.
