Tiskane izdaje
Berlin – Nemško zunanje ministrstvo je poročalo o še eni aretaciji nemških državljanov v Turčiji; v Istanbulu so v nedeljo prijeli nemški par turškega rodu. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, čigar vlada je pred nekaj dnevi posvarila državljane pred potovanji v Nemčijo, nadaljuje merjenje mišic z Nemčijo.
Turčija je posvarila državljane pred ozračjem v Nemčiji pod vplivom skrajne desničarske in rasistične retorike ter sovražnosti do tujcev. Za kanclerkinega vodjo kabineta Petra Altmaierja je bila to slaba šala, nacistične primerjave, ki jih je tudi izrekel turški predsednik, pa so prizadele nemško čast.
»Jasno bom povedala: k nam lahko pride vsak turški državljan,« je kanclerka Angela Merkel zavrnila turška opozorila. »Pri nas ni zaprt noben novinar, nobenega nismo strpali v preiskovalni zapor. Vladata svoboda mnenja in pravna država in na to smo ponosni.« V nedeljo je »praznoval« 44. rojstni dan in več kot 200 dni v turškem preiskovalnem zaporu dopisnik časopisa Die Welt Deniz Yücel, ki je po kanclerkinem prepričanju s še enajstimi nemškimi državljani neupravičeno zaprt.
Razkoli in obtožbe
Globoki razkoli in grobe medsebojne obtožbe so že nekaj časa realnost odnosov med državama. Po lanski obsodbi turškega genocida nad Armenci med prvo svetovno vojno v bundestagu je užaljen tudi vse bolj avtokratski voditelj Turčije, čeprav še upošteva begunske dogovore z EU. Njegovo nagajanje se je doslej kazalo tudi v prepovedi obiskov nemških parlamentarcev v vojaškem oporišču Incirlik, zaradi česar je bundestag še pred poletnimi počitnicami glasoval za umik nemških vojakov. Pred nekaj dnevi so lahko obiskali oporišče v Konyi, a je pri tem posredovala vojaška zveza Nato, odnose med državama pa je spet pretresla aretacija nemških državljanov.
Nemčija državljanom na potovanjih v Turčijo priporoča previdnost, a se jih veliko še vedno odloči za obisk stare domovine ali turističnih znamenitosti. Nekateri nemški komentatorji verjamejo, da Erdoğan sistematično izbira nemške talce za morebitne zamenjave s turškimi državljani, ki v Nemčiji prosijo za azil. Ob tem so spomnili na pred kratkim sprejet dekret, ki pooblašča predsednika države za takšne dogovore, »če to zahtevajo nacionalna varnost in državni interesi«.
»Skupna pozicija«
Težko si je predstavljati, da bi Nemčija privolila v takšne zamenjave, četudi po ponesrečenem poskusu vojaškega udara vse več nekdanjih turških vojakov prosi za zatočišče pri zvezi Nato in drugih organizacijah. Mnoge od njih doma čakajo obtožbe zaradi sodelovanja v terorističnih organizacijah, s kakršnimi so strpali v zapor nešteto vojakov, politikov in novinarjev, še veliko več ljudi je izgubilo službo.
V predvolilnem televizijskem soočenju sta tako kanclerka kot njen socialdemokratski izzivalec Martin Schulz nasprotovala vstopu Turčije v Evropsko unijo, čeprav bi se krščanskodemokratska voditeljica, ki se je z Erdoğanom sporazumela o zaprtju balkanske begunske poti, še pogovarjala o morebitni »skupni poziciji«.
Z nadaljevanjem vsaj najnujnejših stikov z državo, ki vendarle pomaga pri nadzoru nad begunsko krizo, se strinjajo tudi številne druge države EU, turško oddaljevanje od Evrope in Zahoda nasploh se kaže tudi v dogovarjanju o vojaških nakupih v Rusiji. Erdoğan do nobene druge države ni tako napadalen kot do Nemčije, ki jo je zaradi številnih rojakov v njej že prej pogosto obravnaval kot domače interesno območje. A tudi nemški državljani in celo visoki politiki turškega rodu, kot sta državna ministrica za integracijo Aydan Özoğuz ter voditelj Zelenih Cem Özdemir, se v domovini svojih staršev ne počutijo več varne.
Novodobni sultan
Krščanskodemokratska kanclerka je že ob prejšnjih aretacijah nakazala pripravljenost za dodatne ukrepe, med katerimi je zlasti nasprotovanje razširitvi carinske unije Evropske unije s Turčijo, s katero se morajo strinjati vse članice EU. Ali lahko Erdoğana spametuje udarec po denarnici? Visoka gospodarska rast je med pomembnimi dosežki sedanjega turškega predsednika, čeprav jo spodbujajo tudi velikopotezni konjunkturni programi in šibka valuta. Zelo majhna sta proračunski primanjkljaj in skupna zadolžitev, a je turško gospodarstvo tudi zelo odvisno od tujine. Res pa gre številnim Turkom še vedno boljše kot pred Erdoğanovim prihodom na oblast, in to je še danes njegov najpomembnejši adut, čeprav ne več tako močan kot nekoč.
Že referendum o predsedniškem sistemu, v katerem zdaj po nemških kritikah vlada kot novodobni sultan, je uspel le z majhno večino, po mnenju nekaterih politologov so tedaj k Erdoğanovemu zmagoslavju pripomogli prav nemški Turki. Nemške parlamentarne volitve bodo pokazale, ali se zdaj strinjajo s kritiko vseh nemških sredinskih strank na njegov račun.
