Neprijetna razkritja o Helmutu Kohlu

Berlin – Krščanski demokrat Helmut Kohl bo vedno veljal za kanclerja nemške združitve,­ širitve EU in uvedbe skupne evropske valute. Še za njegovega življenja pa poteka ogorčen spopad o manj prijaznih podrobnostih njegovega delovanja.

»Angela Merkel ni znala niti jesti z vilicami in nožem,« je nesojeni življenjepisec Heribert Schwan navedel mnenje krščanskodemokratskega prvaka Helmuta Kohla o svoji naslednici, zato ne čudi, da se stari kancler z vsemi sodnimi sredstvi bojuje proti objavi posnetkov več kot 600 ur pogovorov. »Na državniških kosilih se je prekladala sem ter tja, večkrat sem jo moral opozoriti.« Nekdanja »Kohlova deklica« je po njegovem porazu na parlamentarnih volitvah leta 1998 in po izbruhu afere z nezakonitimi denarnimi donacijami v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung zahtevala in dosegla njegov odhod iz aktivnega vodstva CDU. Vrača ji tudi z oceno, da nima pojma o Evropi.

Jezni zapisovalec spominov

Danes 84-letni nekdanji kancler, ki zaradi hude poškodbe glave po padcu le s težavo govori, v javnosti noče pustiti tako maščevalnega vtisa. Spominjal je že, da je vzhodnonemško političarko sam povzdignil in ji pomagal, v pogovorih z novinarjem radiotelevizije WDR pa ni izbiral besed, ker je mislil, da bo lahko na koncu sam odločil o zadnji različici spominov. V sporu za posnetke 600 ur pogovorov v letih 2001 in 2002 je Kohl zmagal tudi na deželnem sodišču in Heribert Schwan jih je predal njegovim odvetnikom. Obdržal pa je njihove prepise in je zdaj prepustil odlomke reviji Der Spiegel, ki jih je ­objavila.

Vsaj delno krivdo za nesrečno dogajanje okrog nemškega političnega velikana je mogoče pripisati njegovi sedanji soprogi. Kohl je ­Schwana izbral za pisca spominov še za življenja prve žene Hannelore, njegova sedanja soproga Maike pa je leta 2005 dosegla prekinitev sodelovanja. Maike Kohl-Richter je prekinila kanclerjeve stike s številnimi nekdanjimi sodelavci in znanci, celo s sinovoma Petrom in Walterjem, a če je spor med očetom in sinovoma še posebej tragičen, za Kohlovo mesto v zgodovini ni nič bolj uničujočega od maščevanja jeznega zapisovalca necenzuriranih spominov jeznega in maščevalnega nekdanjega kanclerja.

Morda bo Kohl zmagal tudi na najvišjem sodišču, saj pogoji sodelovanja s Schwanom jasno prepovedujejo objavljanje pogovorov brez njegovega soglasja. Objavljeni odlomki ga že zdaj kažejo v neugodni luči, jasnovidni kancler nemške združitve in evropskega združevanja je videti velik zamerljivec, še posebej do politikov iz svoje stranke, ki so se ga želeli odkrižati že na bremenskem kongresu septembra 1989. Kohl je tedaj nasprotnike in vse druge presenetil z dogovorom z madžarskim premierom Miklósom Némethom o dovoljenju za izhod vzhodnonemških državljanov v zameno za milijardno pomoč.

Sveti duh nad leipziškimi trgi

Sledila sta padec berlinskega zidu in nemška združitev. Kohl si je prislužil še skoraj desetletje na oblasti, tudi o prelomnih dogodkih pred nemško združitvijo je zasebno razmišljal precej drugače kot v javnosti. »Nad leipziškimi trgi se ni nenadoma pojavil sveti duh in spremenil zgodovino,« stari kancler ocenjuje nekdanje vzhodnonemške bojevnike za državljanske pravice. »Gorbačov je pregledal knjige in spoznal, da režima ne more več vzdrževati. Ker je hotel ohraniti komunizem, ga je moral reformirati, zato se je domislil ­perestrojke.« Po njem bo ostalo, da je brez nasilja in prelivanja krvi odpravil komunizem, meni Kohl, »kaj več od tega mi ne pride na misel«.

Enako neprizanesljiv je do nekdanjih kolegov. Nekdanji predsednik države Christian Wulff je zanj »velik izdajalec in ničla hkrati«, besen je tudi na medije, še posebej na revijo Spiegel, ki jo na posnetkih omenja več kot 250-krat, in to ne čisto po krivici. Na začetku politične kariere je Kohl veljal za reformatorja, ki se je celo upiral diktatom iz Vatikana o prepovedi kontracepcije, po prihodu v Bonn pa so ga mediji začeli predstavljati kot »pfalškega zarukanca« in tega jim ni nikoli odpustil. Ni mogel razumeti, zakaj so Willyja Brandta ali Richarda von Weizsäckerja razglasili za svetovljana, njemu pa bi najraje odrekli zasluge. »Če bi pred štirimi leti umrl,« je dejal oktobra 2001, »bi bil za nemško združitev odgovoren Hans-Dietrich Genscher­ in to bi podprl tudi Richard Weizsäcker s svojo skupino.«

Še posebej grdo se slišijo odlomki o njegovem nesojenem prestolonasledniku Wolfgangu Schäubleju, ki ga je po prepričanju nekaterih zgodovinarjev onemogočil zato, ker mu ni povsem zaupal uvajanja skupne evropske valute. Po Schwanovih zapisih je videti, da je Kohl sedanjemu finančnemu ministru najbolj zameril, da »zaradi nesposobnosti ali nepazljivosti« ni preprečil afere z donacijami, ki jo je zakuhal sam. Bo zdaj vsaj znano, kdo je Kohlu podaril dva milijona mark, ki sta povzročila njegov ­politični padec?

»Tega ne bo nikoli nihče izvedel,« je Schwanu zagotovil­ Kohl, ki bo kmalu izdal še en del spominov. V njih bo nedvomno poudarjal svoje dosežke, zaradi katerih bo v vsakem primeru zapisan v zgodovino ob bok Bismarcku, Adenauerju, Brandtu in drugim, ki so spreminjali Nemčijo in Evropo.