Tiskane izdaje
Zagreb, Sarajevo – Po tragičnem dogodku, ko je zaradi popotresnega rušenja jame v zeniškem rudniku Raspotočje umrlo pet rudarjev, so postale vse glasnejše razprave o varnosti v rudnikih. Navsezadnje so se že letos v istem rudniku trikrat krušile stene, pri čemer je bilo ranjenih več deset rudarjev. Nemalokrat se dogaja, da neljubi dogodki, tudi s smrtnimi žrtvami, sploh ne pridejo v javnost.
Rudniki premoga so ena najpomembnejših vej energetskega sektorja v obubožani in politično razdeljeni Bosni in Hercegovini. Po uradnih podatkih je zdaj dvanajst aktivnih, območje izkopov pa obsega približno 18.000 hektarov.
Podatek, da se je zadnja leta v rudniku Raspotočje, ki je slaba dva kilometra oddaljen od središča Zenice, zgodilo že šest rušenj jam – javnost pa o tem ni nič vedela, razen o zadnjem, ko je umrlo pet rudarjev –, še zdaleč ni zanemarljiv.
»Lastniki ne nabavljajo osnovne zaščitne opreme, tiste, ki jo rudarji nujno potrebujejo. Pred kratkim je zagorel plin metan v rudniku v Kaknju, žrtev na srečo ni bilo, ob odprtju nove jame v Kaknju pa je bilo v nesreči ranjenih sedem rudarjev,« je za sarajevsko Al Džaziro povedal Ćamil Zaimović, nekdanji rudarski inšpektor v Federaciji Bosne in Hercegovine, zdaj zaposlen v službi za razvoj v rudniku Breza. Dodal je, da je v nesrečah v rudniku Breza zadnji dve leti umrlo sedem rudarjev, od tega štirje v jaških, vodstvo rudnika pa je vse skupaj hotelo prikriti. »Rudnike večinoma vodijo ljudje, ki sploh ne vedo veliko o rudarstvu, ampak so na položaje postavljeni po politični direktivi in politični pripadnosti oziroma ustreznosti,« je še povedal nekdanji rudarski inšpektor.
Lonček primaknili politiki
Tragedijo v zeniškem rudniku Raspotočje, ki so ga odprli leta 1953 in se razprostira na 480 hektarih površine, so izkoristili tudi nekateri politiki (mimogrede, v BiH so oktobra parlamentarne volitve). Tako je tudi Džebrail Bajramović, kandidat Stranke dijaspore BiH za bošnjaškega člana predsedstva BiH, v izjavi za javnost opozoril na pomanjkljivo varnost v bosansko-hercegovskih rudnikih (ti so večinoma v lasti državnega Elektrogospodarstva) in na pozive rudarjev po posodobitvi in zagotavljanju večje varnosti. »Za varnostne zaplete in vprašanja skrbi administracija v okviru katerega koli ministrstva. Žalostno pa je, da prav te službe, ki bi morale nadzirati varnost, v resnici nadzirajo same sebe in svoje delo,« je še opozoril Bajramović.
Že pred časom so tudi rudarji iz rudnika Kreka v Tuzli zahtevali od vodstva, da poskrbi za čim hitrejši nakup sodobnejše opreme, za »humanizacijo delovnih razmer« ter za nakup sodobnejše opreme za kolektivno in osebno varnost. Pa tudi, da poskrbi za začetek postopkov za dvig standarda rudarjev. Povprečna plača zaposlenih v BiH znaša približno 400 evrov, rudarske so dobrih sto evrov višje. V bosansko-hercegovskih rudnikih je zaposlenih nekaj več kot 10.000 ljudi, od tega je dobra petina rudarjev, ki so lani izkopali 5,5 milijona ton premoga.
V Srbiji, kjer tudi ne manjka rudnikov premoga oziroma podzemnega izkopavanja, so po prepričanju poznavalcev »razmere nekoliko boljše kot v Bosni in Hercegovini, vendar še zdaleč niso idealne«. Kot je pred časom dejal Zdravko Zarić, generalni direktor največjega in najstarejšega srbskega rudnika Rembas, »vsi srbski rudniki tehnološko in tehnično za petnajst do dvajset let zaostajajo za evropskimi, v naših rudnikih premoga pa tega kopljemo tako, kot se je kopal pred tremi desetletji«.
Tudi v Makedoniji so imeli v zadnjih nekaj letih nekaj smrtnih primerov v rudnikih. Tako je v zadnjih štirih letih v rudniku Sasa (ki je v lastništvu ruskega kapitala), v njem pa je zaposlenih 380 ljudi, umrlo sedem rudarjev. Lastniki vztrajajo, da so bile to nesreče, družine mrtvih rudarjev pa so prepričane, da vodstvo rudnika postavlja previsoke norme in pri tem ne upošteva varnostnih pravil.
