Tiskane izdaje
Ne, nobene vmesne poti ni, vse ali nič. Španska vlada je do izteka ultimata, prvega v ponedeljek in drugega danes, hotela slišati, ali je Barcelona že razglasila neodvisnost ali je ni. Dialog in mediacija zunaj obstoječe zakonodaje je ne zanimata. A je Barcelona v ponedeljek ponudila prav to: dva meseca za pogovor in posredovanje, danes pa tudi ni dovolj jasno rekla da ali ne. Zato bo Madrid v soboto, ko je sklicana izredna seja vlade, storil, kar se v moderni Španiji še ni zgodilo: začel proceduro za uveljavitev 155. člena ustave.
V odgovor naj bi prav tako v soboto, popoldne, Katalonci protestno preplavili ulice ...
Za zakonitost v Kataloniji
Še drugi španski ultimat Kataloniji se je iztekel danes dopoldne, ko je katalonski predsednik Carles Puigdemont v pismu premieru Marianu Rajoyu zapisal, da je 10. oktobra na zasedanju katalonskega parlamenta začasno odložil učinke ljudskega mandata. /.../ Če pa bo nacionalna vlada še naprej preprečevala dialog in nadaljevala represijo, bi lahko katalonski parlament, če se bo zdelo primerno, glasoval o uradni deklaraciji neodvisnosti, kar 10. oktobra ni storil. Španska vlada je v komunikeju odgovorila, kako bo nadaljevala postopke, ki jih narekuje 155. člen ustave, da bi vzpostavila zakonitost v Kataloniji.
Nesorazmernost
V tej vojni španskega vse ali nič ter katalonskega previdnega napredovanja in malone moledovanja za pogovor so katalonski politiki tisti, ki tvegajo – vse. Za zapahi sta denimo Jordi Sánchez in Jordi Cuixart, vodji katalonskih civilnodružbenih organizacij Katalonske narodne skupščine (ANC) in Òmnium cultural – in to z bremenom vstajništva (po množičnih miroljubnih protestih 20. in 21. septembra, do katerih je prišlo po španski aretaciji 14 katalonskih uslužbencev) in brez možnosti plačila varščine. Obe organizaciji sta zagovornici osamosvojitvenega gibanja (v sedanjem valu je vzniknilo med ljudmi in se je nato razširilo tudi politično); Òmnium cultural, denimo, šteje več kot 70.000 članov in ima 56-letno zgodovino.
Dan pred referendumom 1. oktobra je Jordi Cuixart v Barceloni, v Mednarodnem novinarskem centru dejal za Delo, kako se pri osamosvajanju zgledujejo po Sloveniji in kako spuščanje glasovnic v skrinjice ne more biti zločin, takrat tudi ni verjel, da bi lahko referendum, ki so ga v katalonskem parlamentu potrdili, bil razlog za nasilnost španske policije, saj smo »vendarle vsi ljudje«, čeprav se je malce tudi bal ...
Zdaj je očitno, da so bili strahovi, da bi lahko Madrid segel po najbolj radikalnih ukrepih, osnovanih na ustavi, utemeljeni. Ne kaže izključiti, da »mirna revolucija«, kakor je osamosvojitveno gibanje označil Cuixart, ne bo stala prostosti še drugih, sploh katalonskih politikov. Kot je v sredo dopoldne izjavil katalonski zunanji minister Raül Romeva, lahko zapor čaka tudi predsednika Carlesa Puigdemonta, prav tako njega samega in še druge člane vlade.
Protest, ki ga je sprožilo zaprtje Jordija Sáncheza in Jordija Cuixarta. Foto: Ivan Alvarado/Reuters
Romeva je za zdaj ovrgel možnost predčasnih volitev, o čemer pa je – tudi zaradi velike razdeljenosti Kataloncev – vse več govora in bi mogoče lahko pomenilo določen preobrat v katalonsko-španski krizi. V medijski in propagandni vojni, ki poteka na obeh straneh in vključuje nemalo čustev, je tudi po špansko brati, kako gre najbolj gorečim independentistom, političnim in civilnodružbenim, tako skrajni ukrep, kot je 155. člen, v resnici na roko, saj jih utrjuje v »poziciji žrtve«. Odposlanec španske vlade v Kataloniji Enric Millo je za pariški Le Monde dejal, kako katalonski politiki hočejo, da bi bile izredne odločitve Španije v svetu videti kot »nesorazmeren odgovor«. »Zato pa bomo 155. člen, če bomo morali to storiti, uveljavljali inteligentno, umirjeno, sorazmerno in previdno.«Za mir, ne za vojno
Nepopuščanje španske vlade je sploh po tem, ko je špansko sodišče za zapahe postavilo Jordija Sáncheza in Jordija Cuixarta, povzročilo vznemirjenje tudi v parlamentu v Madridu, kjer se je proti tako zelo radikalni potezi postavilo več deset poslancev. Kamere so pokazale, kako so – vodja Podemosa Pablo Iglesias je bil med njimi – v rokah držali napise s slogani: »Osvobodite politične zapornike.«
To so v torek zvečer s svečami v rokah zahtevali tudi Katalonci, ki so množično stopili na ulice Barcelone ... Protesti so za zdaj mirni, a ni malo strahu, da bi lahko v čedalje bolj napetih razmerah prerasli v nasilje, zato je vzniknila pobuda En Peu de Pau, v okviru katere promovirajo kulturo miru. S sloganom Pripravljeni na mir, ki je namig na frazo »en peu de guerra« – pripravljeni na vojno, Katalonci pošiljajo sporočila sebi in svetu, da so proti nasilju.
A vprašanj, kaj sledi, je veliko: bo Madrid, potem ko bo zgornji dom parlamenta, senat, potrdil 155. člen, v Barceloni poskrbel za vlado po svoji meri, kaj bo s katalonskim izobraževalnim sistemom, z javnimi mediji, z vsemi gorečimi independentisti ..., je tudi mogoče pričakovati, da se bodo zagovorniki neodvisnost in njeni nasprotniki še naprej samo mirno ter ločeni drugega od drugega povezovali na ulicah.
