Ni bil zvodnik, bil je samo stranka

Kot marsikaj drugega lahko tudi moč, ugled in denar spridijo človeka. Dominique Strauss-Kahn, dolga leta ugledno ime na domačem francoskem in prav tako svetovnem prizorišču, je z bleščečih višav padel v nečedne globine. Pred dnevi ga je pravo resda opralo zvodništva v odmevni aferi Carlton, a moralni madeži ostajajo.

Kot je pogosti slišati opozorila, naj bi primer DSK vabil k širšim razmislekom tudi o francoskem sodstvu in kakovostnem delu preiskovalnih sodnikov; o prostituciji, ki v Franciji ni prepovedana, je pa kaznivo zvodništvo; o mestu žensk v še vedno preveč mačistični družbi in tudi o vlogi, ki jo v razvpitih škandalih odigrajo mediji. Pribijajo pomembneže, ki so se znašli na zatožni klopi, preveč na javni križ in s tem motijo neodvisno delo sodnikov? Pomisleki so različni, prav tako o razmerju med pravom in moralo, in jih ni malo.

Brez presenečenja

Nedavni sodni razplet lillske afere Carlton ni nikogar presenetil, še tožilstva ne. Nekdanji prvi človek Mednarodnega denarnega sklada in bivši francoski finančni minister Dominique Strauss-Kahn je v petek po odločitvi kazenskega sodišča v Lillu iz procesa izšel nedolžen, zvodništva (tudi mladoletnic) mu niso dokazali. Ni bil zvodnik, bil je le stranka – tega ni nikoli zanikal in biti stranka pri prodajalkah ljubezni je dovoljeno. Podobno se je razpletlo še za 12 od 13 soobtoženih, povečini uspešnih veljakov z območja Lilla. Da je kriv, se je potrdilo samo za Renéja Kojferja, ki je bil pri lillskem hotelu Carlton nekdaj odgovoren za stike z javnostjo. Zaradi zvodništva so mu naprtili leto dni pogojne zaporne kazni. Kot se je potrdilo, je bil ena glavnih povezav med prostitutkami in vplivnimi klienti.

Po več kot treh letih preiskav, podrobnih branj izmenjanih SMS sporočil, zaslišanj, pričevanj, soočenj ... se ni potrdilo, da bi DSK vedel, kaj natančno je počel in s kom se je v resnici družil, ko se je v obdobju od leta 2008 do 2011 – takrat je bil še na vrhu IMF – predvsem v Lillu, Parizu, Belgiji in Washingtonu udeleževal prestižnih zabav s prostitutkami. Da so ga razbremenili obtožb o zvodništvu – sodelovanja pri organizaciji seksualnih večerov, intimnih in prav tako skupinskih spolnih igric, ter pri plačevanju najetih žensk, česar so ga z zelo podrobnimi opisi bremenile nekatere prostitutke –, je bilo zaradi »pomanjkljivih dokazov« in »številnih kontradiktornosti v izjavah« pričakovati vnaprej. Če bi se razpletlo drugače, bi nekdaj izjemno vplivnega Francoza, ki je moralno in politično padel že maja 2011 v newyorški aferi Sofitel (s hotelsko sobarico Nafissatou Diallo, ki jo je bil napadel, je pozneje dosegel poravnavo v civilni tožbi), čakalo do deset let zapora in še 1,5 milijona denarne kazni.

In zdaj

Zdaj vznemirja vprašanje, kakšna je lahko prihodnost nekdaj uglednega socialista, ki je pred leti jasno kazal ambicije, da bi rad potegoval za stol predsednika Francije. Je mogoče, da bi se po oprostilni sodbi lahko vrnil v politiko? Bi po vsem razgaljanju intimnega življenja in ponižanjih, ki si jih je nakopal, hotel v surovi politični ring? Mu vladajoči francoski socialisti, ki tudi sami preživljajo turbolentne čase, sploh še želijo dobrodošlico ali so naredili križ čez njega? Ni nepomembno, da so se okrog njega spletle tudi nekatere politične teorije zarote ... In kaj bi porekli državljani, ki so ga še pred petimi leti, preden se je v očeh javnosti moralno pogreznil tako z newyorškim škandalom z Nafissatou Diallo kot z afero Carlton, kovali med zvezde politične levice? Bo pri 66 letih predvsem še želel uživati mir »upokojenega profesorja ekonomije«, odmaknjenega od javnosti? Analitiki pišejo, da se bo njegovo »karierno« nebo zagotovo razjasnilo v kratkem.

Ob tem kaže izpostaviti, da kljub aferam profesionalno v resnici sploh ne počiva, saj je do lani, denimo, kot soustanovitelj skupine LSK finančno svetoval podjetjem; razlog za končanje konzultanstva je bil, kakor pišejo pri L'Expressu, tragični samomor poslovnega partnerja Thierryja Leyna. Znano je, kako je v slogu velikega eksperta »à la Clinton« tudi po izbruhu afer predaval po svetu, med drugim je vstopil v nadzorni svet v ruski banki za razvoj regij, ekonomsko je svetoval srbski vladi, je ustanovitelj fonda DSK Global Investment.

Boljši od Hollanda

Čeprav ankete javnega mnenja kažejo, da ga Francozi niso povsem politično odpisali, celo drugače, njegova priljubljenost počasi narašča, njegov biograf Michel Taubmann, avtor knjige Le roman vrai de Dominique Strauss-Kahn, ne verjame v DSK-jevo politično vstajenje. Je pa zanimivo, da je še januarja letos po anketi za Parisien, kar 79 odstotkov Francozov menilo, da bi bil Dominique Strauss-Kahn – kljub »pomanjkljivi morali in mizoginiji« – boljši predsednik od socialista Françoisa Hollanda. Temu se niti ne kaže čuditi: da je socialist Hollande slab državnik, so prepričani res mnogi v Franciji.