Tiskane izdaje
Tetovo – Politični analitik Selim Ibraimi je magistriral iz mednarodnih odnosov, kot mnogi njegovi rojaki pa je študiral tudi v ZDA. Čeprav so v Makedoniji še vedno možni najbolj črni scenariji, pričakuje, da se bo vse globlja politična kriza v državi rešila s kompromisom.
Makedonija je v lasti strank na oblasti, ki so ljudem ukradle državo. S tega vidika ne preseneča, da Selim Ibraimi ni dobil službe na univerzi, ker ni v pravi stranki. Delo je našel v nevladni organizaciji (NVO) Center za varnostne študije v Tetovu. NVO deluje po projektnem principu. Če mu uspe s projekti prepričati donatorje, ima delo zagotovljeno, drugače pač ne.
Kako se velika politika, ki se kreira v makedonski prestolnici, kaže med ljudmi na terenu?
Politično dogajanje v Skopju se odraža tudi v drugih mestih. Razpoloženje se je spremenilo. Ljudje se sprašujejo, ali bomo dobili novo vlado ali ne, kdo bo premier in katera stranka bo prevzela oblast. Čeprav podpirajo albansko deklaracijo, niso najbolj prepričani, da jo bo nova oblast implementirala v praksi. Zanima jih tudi, kaj bodo naredile albanske stranke za uresničitev zapisanih ciljev.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Se vsaj od daleč kaže izhod iz globoke politične krize?
Ljudje niso za vojno, kot pred 15 leti, temveč za mirno in politično rešitev. Zato pričakujejo, da bo mednarodna skupnost delovala v tej smeri in s stopnjevanjem pritiska prisilila politike k dogovoru. V Makedoniji brez pritiska EU in ZDA ni mogoče ničesar rešiti. Porast nacionalizma tako na makedonski kot na albanski strani je še vedno mogoče nadzorovati. V senci demonstracij zoper albansko platformo in ob blokadi političnega procesa, ki sta ga povzročili VMRO-DPMNE in Socialdemokratska zveza Makedonije (SDSM), je težko najti hitre rešitve. Potreben bi bil krizni menedžment, česar se zaveda tudi EU. Preboja ne bo lahko doseči tudi zato, ker VMRO-DPMNE pričakuje pomoč od Rusije.
Mar bi sprememba državnih simbolov prinesla v razvojno zaostale večinsko albanske občine večjo blaginjo?
V Tetovu prevladuje revščina. Vsi si želijo sprememb, predvsem gospodarskega razvoja, brez katerega ni napredka. Spremembe državnih simbolov ga seveda ne bodo zagotovile, vendar bi to morali rešiti že po ohridskem mirovnem sporazumu. To je napaka in odgovornost Demokratične unije za integracijo (DUI), ki teh vprašanj ni rešila, čeprav je bila na oblasti.
Ali so razmere v državi zrele za uvedbo mednarodnega protektorata?
Krizo je težko rešiti, ker se morajo vsi problemi reševati korak za korakom. EU in ZDA ne smejo dovoliti, da bi se medetnične napetosti razširile po vsej Makedoniji. Potrebna bi bila posebna mirovna misija ZN, kot Unprofor in Ifor v BiH ali Kfor na Kosovu. V Makedoniji bi lahko delovala misija Makfor, brez uvedbe »protektorata« pa lahko kriza traja še tri ali štiri leta. To je izjavil tudi prvak DUI Ali Ahmeti, ki se na drugi strani zavzema za dialog. Albanci potrpežljivo čakajo, da vidijo, kako bo potekalo partnerstvo DUI in SDSM. Najprej morata najti model, kako oblikovati parlament in vlado, pri čemer stranki omejuje strah, da bo VMRO-DPMNE z Nikolo Gruevskim na čelu radikalizirala razmere v državi.
Se bodo Albanci zahvalili Makedoncem za sodelovanje in odšli na svoje?
Makedonska in albanska etnična skupina morata sodelovati v procesu približevanja Makedonije evroatlantskim povezavam. Pred vstopom v vlado bodo albanske stranke zahtevale od SDSM, da se zaveže k uresničevanju njihove platforme. SDSM je naredila nekaj taktičnih napak. Z albanskimi strankami v opoziciji se ni sestala takoj po volitvah in je ustvarila fronto proti VMRO-DPMNE in DUI. Ta zamuda je pripeljala do politične blokade v državi. Ali bodo Albanci odšli na svoje ali ne, je hipotetično vprašanje. Za delitev Albancev in Makedoncev ni na voljo potrebnih elementov. Pomembne so politična, ekonomska in vojaška enakopravnost. Albanci nočejo vojne, hočejo pa enakopravnost in politični dialog. Njihove politične stranke ne razmišljajo o referendumu za osamosvojitev kot realni opciji. Večinsko so za politično rešitev, vendar morajo biti zanjo pripravljeni tudi Makedonci, ki se morajo zavedati, da ne bodo ničesar izgubili.
Kdo bo na koncu plačal najvišjo ceno za dolgoletno krizo?
Na koncu politične igre bo kompromis. Kot se je pred 15 leti končal oboroženi konflikt z ohridskim mirovnim sporazumom, se lahko tudi spor o platformi reši s političnim dogovorom. Vzrok za poglabljanje krize je pričakovanje koruptivnih politikov, da bodo dobili zagotovilo, da ne bodo končali v zaporu. Najbrž ne bo nič bolje, najvišjo ceno za krizo pa bodo na koncu spet plačali državljani. Ni težko preprečiti korupcijo in zagotoviti delovanje pravne države. To je tudi odgovornost albanskih strank.
Ali pričakujete, da se bo nova oblast podala v boj z revščino, ki ogroža vse več ljudi, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost?
V občini Tetovo je 90 odstotkov prebivalstva Albancev. Po zadnjem popisu iz leta 2002 živi v mestu, kjer je odstotek Makedoncev višji kot v vaseh, 125.000 prebivalcev, o diaspori pa ni statističnih podatkov. Mladi odhajajo vsak dan s trebuhom za kruhom. Zdaj so tu, v naslednjem trenutku jih že ni več. V Makedoniji je uradno 32-odstotna stopnja brezposelnosti, največ brezposelnih pa je med Albanci. V Tetovu ni nobenega resnega podjetja, vlada pa promovira svobodno gospodarsko cono, ki ne deluje. Podobne razmere so tudi v Gostivarju, kjer je 70 odstotkov prebivalstva albanske narodnosti. S privatizacijo so žalostno propadla velika državna industrijska podjetja, vse, kar deluje, pa je v zasebni lasti. Makedonija tudi občuti, da ni razvoja v celotni regiji, še zlasti v sosednji Srbiji, na Kosovu in v Albaniji. Nova oblast bo morala načrt za enakomernejši regionalni razvoj, ki bo ustrezno podprt s proračunskimi sredstvi, šele narediti.
