Nicolas Sarkozy se vrača – »drugačen«

Ko se že zdi, da bi niže, kot je, težko padel, nova javnomnenjska raziskava pokaže, da dno še ni bilo doseženo: francoskega predsednika Françoisa Hollanda podpira le še borih 13 odstotkov državljanov, je pokazalo septembrsko merjenje Ifopa za Journal du Dimanche. V primerjavi s prejšnjim preverjanjem razpoloženja je padec globok za kar štiri odstotke, zato Francozom že »hiti na pomoč« Nicolas Sarkozy.

Da kar 86 odstotkov Francozov ni zadovoljnih s predsednikom Hollandom (odstotek je neopredeljenih), je rekord, kakršnega še niso dosegli, odkar so leta 1958 začeli meriti naklonjenost javnosti do političnih voditeljev. Tudi 61-odstotno nezadovoljstvo s premierom Manuelom Vallsom (vanj verjame 35 odstotkov Francozov) kaže, da se smer, ki jo ubirata voditelja, Francozom ne zdi prava. Država se ekonomsko in socialno še naprej pogreza, zato ne preseneča, da se je Hollande zdaj odločil, da bo zamenjal dikcijo: med nedavno tiskovno konferenco je težke domače teme zamenjal z mednarodnimi izzivi, »ekonomsko krizo« je zasenčil z »globalno vojno«.

Ko ni druge izbire ...

Medtem ko se predsednik François Hollande utaplja v spodrsljajih in neuspehu (Le kako bo do konca izpeljal mandat? so zaskrbljeni mnogi), francoski mediji posvečajo vse več pozornosti napovedani vrnitvi nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja na politično prizorišče: vleče ga v vrh desnice in morda spet tudi države. Dokončno in »uradno« je svojo namero, da se bo potegoval za mesto predsednika Zveze za ljudsko gibanje (UMP), potrdil konec prejšnjega tedna na facebook profilu, zatem je odločitev pojasnil za še nekaj časopisov: ni bila težka, spodbudile so jo vse bolj skrb vzbujajoče razmere, v katerih se je znašla Francija.

Sarkozy ima »rad Francijo«. »Nimam druge izbire«, sploh ker še nikoli ni bilo občutiti toliko »nezaupanja, jeze in razočaranja«. Obljublja izjemno veliko, kajti napoveduje alternativo in pogoje, v katerih bodo Francozi znova povezani – tudi onkraj prastare in zdaj »nesmiselne ločitve na levico in desnico« ... »Model je treba popolnoma predrugačiti.«

Sarkozyjeva poteza je za mnoge očitno znamenje, da se je začela­ tekma za predsedniške volitve 2017, v kateri bi se, kakor se ve že nekaj časa, na tradicionalni desnici hotel pomeriti tudi Alain Juppé, župan Bordeauxa ter nekdanji predsednik vlade in večkratni minister. Nekdanji Sarkozyjev premier François Fillon je prav tako odločen, da bi rad zasedel Elizejsko palačo ..., zato je pričakovati nadvse zanimivo dinamiko znotraj desnosredinske Zveze za ljudsko gibanje (UMP), kjer se, med drugim, soočajo s hudimi finančnimi težavami in s kar 74 milijoni evrov dolga.

Afere, s katerimi bremenijo ­Nicolasa Sarkozyja – skoraj deset jih je brez epiloga –, se nekdanjemu predsedniku ne zdijo ovira pri vnovičnem političnem vstajenju, ker da so brez prave podlage. »Bi se vrnil, če bi mi lahko kaj očitali?« ­izzivalno sprašuje in napoveduje, da bo znova osvojil nekdanje volivce, ki se, razočarani nad tradicionalno desnico, zdaj zatekajo k Nacionalni fronti Marine Le Pen in v skrajno ideologijo.

Prav tako menda ne more več pustiti, da država pod vladajočo taktirko izpetega socializma in očitnega političnega pešanja Françoisa Hollanda še naprej drvi v brezno ... Zato se vrača na prizorišče, za začetek v »malo politiko«: 29. novembra bo prvi krog volitev za predsednika UMP in čez teden dni drugi. Hotel bi zmagati, to čuti kot »nalogo, dolžnost, ki jo ima do Francije«, kot pravi voditelj s karizmo. Slišati je, da je svoj politični »come back« skrbno načrtoval dve leti.

Sarkozy proti Sarkozyju

Kako se bo lotil nujnih sprememb, da bodo Francozi spet verjeli v politiko, je prav tako deloma razkril zadnji konec tedna. Kakor pravi, je čas za korenito predrugačenje UMP, čas, da dobi stranka novo ime, novo organizacijsko strukturo, sveže donacije, nov delovni zagon, spet red ... Treba je narediti »konec strankarski balkanizaciji«, »ustaviti krizo vodenja« (finančna afera Bygmalion je maja letos s čela stranke odnesla ­Jean-Françoisa Copéja) in omogočiti, da zaveje močan veter: takšen, ki bo odpihnil sovražnike, notranje (tekmece) in zunanje.

Na levici v odgovor ne skoparijo s pikrostjo, češ, napoveduje se kot »nov človek«, a prihaja z znano prtljago. Njegovo vnovično kandidaturo za voditelja desnice razumejo kot manever, da bi spretno odvrnil pozornost od afer, s katerimi je okužen. Za skrajno desnico je njegova napoved o vrnitvi, ki te dni vznemirja malone vse medije in polni časopisne strani, predvsem novica, da ni novega dogodka. Popolne gotovosti, da bi mu kot »politiku povezovanja« in »drugačnemu«, kot je bil nekdaj, Francozi zaupali, ni niti med desnimi volivci, antisarkozizem je še vedno živ in močan.

Ankete javnega mnenja kažejo, da ga za zdaj zavračata kar dve tretjini državljanov; zavračata »vulgarnost« njegovega sloga ... Zato ga Mondovi politični analitiki vnaprej opozarjajo, kako še zdaleč ni eno in isto poskusiti se vrniti na pogorišče domače politične družine in spet vzeti vajeti UMP trdno v roke ali poskušati še enkrat osvojiti težko dostopno Elizejsko palačo.