Tiskane izdaje
Bruselj - Upravljanje begunske krize, ki jo bruseljski politiki že razglašajo za zgodovinsko preizkušnjo za EU in največjo krizo po vojni, je zaznamovano z veliko zmešnjave in tudi znamenji panike. Prave rešitve še zdaleč ni na obzorju. Bolj kot z vzroki se ukvarjajo s simptomi.
Predsednik evropskega sveta Donald Tusk se je le odločil, da bo za sredo sklical izredni vrh EU, na katerem naj bi voditelji 28 članic določili nadaljnjo smer. Dan prej se bodo zbrali notranji ministri in sprejeta naj bi bila odločitev o premestitvi 120.000 beguncev iz članic, ki so najbolj na udaru. »Nihče ne bo mogel zavrniti solidarnosti. Slovaki nam ne bodo mogli reči, da se bo njihova družba dezintegrirala, če bodo sprejeli sto ali tisoč oseb. Da bi odpravili strahove, moramo biti potrpežljivi,« je za Le Point povedal zunanji minister Luksemburga Jean Asselborn.V velikem vojvodstvu, ki je na čelu EU, poskušajo doseči, da bi se članice le strinjale o prerazporeditvi beguncev. Tudi v evropskem parlamentu so pritisnili na plin. Pred zasedanjem ministrov so podprli obvezno shemo za prerazporeditev beguncev po Evropi. Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz pa je bil nezadovoljen, ker je bilo v decembra ustanovljeni sklad za pomoč državam blizu Sirije, v katerem naj bi zbrali štiri milijarde evrov, nakazanih le 41 milijonov evrov iz proračuna EU, pet milijonov iz Nemčije in trije milijoni iz Italije.
Glavna tema vrha EU naj ne bi bile kvote - to bo prepuščeno notranjim ministrom -, ampak predvsem pomoč deželam, iz katerih prihajajo begunci, in čimprejšnja vzpostavitev središč v članicah na zunanji meji EU. Iz njih naj bi bili begunci nato organizirano razporejeni po članicah ali vrnjeni v domovine, če ne izpolnjujejo pogojev za azil. Za Irsko (4000 beguncev) se je kot druga članice, ki ima v EU zagotovljeno izvzetje na področju notranjih zadev, za prostovoljni sprejem beguncev odločila še Danska (sto beguncev).
Nedotakljiva dublinska pravila
Tako v evropski komisiji, luksemburškem predsedstvu in številnih članicah na čelu z Nemčijo razglašajo, da so dublinska azilna pravila ne bi smela prenehati veljati. To pomeni tudi, da EU beguncem ne more ponuditi izbire glede države, v kateri bodo zaprosili za azil. Načelno je za njihovo obravnavo pristojna članica, v katero je prvič stopil na evropska tla. To med begunsko krizo sploh ne deluje več, saj sta ga predvsem Italija in Grčija množično kršili. Kljub temu je v praksi nemogoče pričakovati, da bi sirskega begunca iz Luksemburga vrnili v Grčijo.
Tudi od Slovenije v Bruslju seveda pričakujejo, da bo v primeru prihoda večjega števila beguncev ravnala v skladu s pravili in ne bo zgolj organizirala poti beguncev čez svoje ozemlje naprej proti severu. Koridorji za begunce, ki so jih omenjali v hrvaški vladi, pravno gledano sploh niso mogoči. Prosilce za azil morajo članice obravnavati; tiste, ki pa tega nočejo, bi praviloma morala vrniti v države, iz katerih so prišli. Ker tega pravila med krizo države na celotni balkanski poti od grških otokov dalje pod begunskim pritiskom ne upoštevajo več, je njegova verodostojnost precej omajana.
Dileme zaradi ravnanja Madžarske
Glede Madžarske in njenega ravnanja tako v notranjosti država kot na mejah, je na bruseljskem parketu slišati veliko kritik. »Če bežiš pred nasiljem in terorjem, ni zidu, ki ga ne bi preplezal, in morja, čez katerega ne bi šel,« je na obisku na Madžarskem opozoril komisar za migracije Dimitris Avramopulos. V Bruslju se sicer strinjajo z Budimpešto o nujnosti varovanja zunanje meje EU, a različna mnenja imajo o uporabljenih sredstvih. Po drugi strani Madžarski ponujajo pomoč v bitki s krizo. Toda madžarskega premiera Viktorja Orbána očitno ne bo nič več ustavilo.
