Nizozemska: Pri oblikovanju koalicije se zapleta

Občutne razlike med štirimi strankami, ki so na parlamentarnih volitvah pred dvema mesecema zasedle prvo, tretje, četrto in peto mesto, kažejo, kako vprašanje migracij ne deli le nizozemske družbe, ampak tudi politiko.

Nizozemskemu premieru Marku Rutteju je po zmagi na marčevskih parlamentarnih volitvah še tretjič v politični karieri pripadla čast, da kot prvi poskuša sestaviti vlado. Ker je že med volilno kampanjo napovedal, da ne bo šel v koalicijo z evroskeptično in protipriseljensko Stranko za svobodo (PVV) Geerta Wildersa, mu ni preostalo drugega, kot da v pogajanja povabi nekatere od manjših strank. Za pogajalsko mizo so se poleg Ruttejeve liberalne ljudske stranke za svobodo in demokracijo (VVD) tako znašli liberalni Demokrati 66 (D66), desnosredinski krščanski demokrati (CDA) in Zelena levica (GN).

Mandatarjeva prvotna namera je bila sestaviti široko sredinsko koalicijo, v kateri bi bil prostor tudi za kakšen bolj radikalen element. Izbira stranke Zelena levica, ki je na volitvah potrojilo število sedežev, ki jih je imela v prejšnji sestavi, je bila logična izbira. Četverica VVD, D66, CDA in GN v 150-članskem predstavniškem domu skupaj obvladuje 85 poslanskih mandatov, kar bi bilo več kot dovolj za oblikovanje večinske vlade. Toda kot se je izkazalo v zadnjih tednih, med strankami vendarle ni bilo toliko skupnega, kot si je Rutte želel. »Znatne razlike so bile prevelike,« je med ponedeljkovo tiskovno konferenco pojasnila predstavnica parlamenta Edith Schippers, ki je vodila koalicijska pogajanja. Potrdila je, da so ta propadla, ker strankam ni uspelo zbližati stališč na več področjih, za najbolj nepremostljivo pa se je po njenih besedah izkazalo vprašanje migracij.

»Ne« novim dogovorim

Priseljevanje je med volilno kampanjo odigralo pomembno vlogo, predvsem po zaslugi PVV, ki je v primeru zmage obljubljala korenite spremembe sedanje politike, med drugim drastično zmanjšanje dotoka priseljencev. Po poročanju nizozemskih medijev so stranke med koalicijskimi pogajanji načele vprašanje podpore sklepanju novih sporazumov med Evropsko unijo in tretjimi državami po vzoru dogovora s Turčijo. Medtem ko VVD in CDA s tem nista imeli težav, voditelj Zelene Levice Jesse Klaver na to ni želel pristati. Kljub temu si je po mnenju komentatorja Gordana Darrocha pustil še nekaj manevrskega prostora za sodelovanje z morebitno prihodnjo manjšinsko vlado, če Rutteju v doglednem času ne bo uspelo najti primernega četrtega partnerja.

Že nekaj časa je jasno, da prihodnja vlada ne bo tako trdna, kot je bila prejšnja. Koalicijo VVD in delavske stranke PvdA, ki je brez večjih težav zdržala celoten mandat, bo ob sedanji sestavi in fragmentiranosti parlamenta težko ponoviti. Na marčevskih volitvah je parlamentarni prag prestopilo kar 13 strank. VVD je izgubila osem poslanskih mandatov, a vseeno ostala največja politična sila v predstavniškem domu. PVV med tem ni uspel veliki met, a se je vseeno uspela uvrstiti na drugo mesto. Geert Wilders je po propadu koalicijskih pogajanj Rutteju sporočil, da se je z njim še vedno pripravljen usesti za mizo. Občutek je, da zgolj zato, ker ve, da si njegov nasprotnik to težko privošči.