Nobelovi nagrajenci proti nemški kanclerki

Berlin − Nemčija je že več kot šest desetletij ponosna na vsakoletno srečanje Nobelovih nagrajencev v Lindauu ob bavarski obali Bodenskega jezera, vendar tisti za ekonomijo letos z ostrimi očitki na račun evrske varčevalne politike niso razveselili kanclerke Angele Merkel.

Na skupinski sliki nobelovcev z gospema, grofovsko organizatorico Bettino Bernardotte ter plebejsko, a mogočno kanclerko Nemčije Angelo Merkel, so udeleženci letošnjega srečanja v Lindauu prisrčno nasmejani, v govorih in časopisnih nastopih pa vrvi od medsebojnih očitkov. »Merklova v Evropi vodi popolnoma napačno politiko, varčevanje, ki ga odreja, bo območje evra potisnilo v depresijo,« je za časopis Welt am Sonntag povedal harvardski profesor Eric S. Maskin, ki je leta 2007 skupaj s kolegi prejel Nobelovo nagrado za raziskovanje podjetniškega odločanja za investicije.

Grožnje niso dobra zamisel

»Groženj s kaznijo državam, ki že ležijo na tleh, nimam za dobro zamisel,« v istem časopisu meni Lars Peter Hansen s čikaške univerze, ki ji res ni mogoče očitati preveč socialistične ali celo le keynesijanske usmerjenosti, imenovane po britanskem zagovorniku aktivne vloge države pri premagovanju kriz Johnu Maynardu Keynesu.

Kritikom ni ostala dolžna niti krščanskodemokratska kanclerka Nemčije. Konstrukcijske napake gospodarskih in valutnih sistemov moramo odpravljati z ostrejšimi sankcijami proti dolžniškim grešnikom in nasprotnikom reform, je za vzor navedla lastno državo, ki je po njenem prepričanju dokazala, da je z vztrajno konsolidacijo proračuna mogoče priti iz krize. Angela Merkel je najbolj znamenite ekonomiste sodobnega sveta izzvala tudi z vprašanjem, kako je mogoče, da njihove ekonomske napovedi tako pogosto udarijo mimo. In res so se iz zadnjih kriz redki izvlekli brez rdečice, vrhunski ekonomisti pa povrhu vsega pogosto ne soglašajo z najboljšimi ukrepi, tako kot z njimi niso soglašali pred letom 2007.

Pri tem je značilno, da mora nemška kanclerka od domačih liberalno-konservativnih ekonomistov poslušati ravno nasprotne očitke. Po prepričanju Larsa Felda iz znamenitega freiburškega instituta Walterja Euckna njena vlada, kljub temu da konsolidira proračun ter se lahko veseli visokih trgovinskih presežkov in ugodnega položaja na trgu dela, ne naredi dovolj za izboljšanje nemških pogojev gospodarjenja. Nemčija po njegovem prepričanju izgublja gospodarski spopad z ZDA in hitro razvijajočimi državami, gospodarstvo ne investira zaradi visokih cen energije ter strogega reguliranja genetike in drugih raziskovalnih področij. Posebno velik trn v peti je za nekatere nemške ekonomiste velikodušna pokojninska in delovna politika sedanje vlade Angele Merkel.

Videti je, da kanclerka v gospodarstvu in sociali prepušča pobudo socialdemokratskim partnerjem, ki velikopotezno nagrajujejo številne sloje prebivalstva, konservativna unija CDU in CSU pa dodaja svoje drage programe.

Nekateri nemški komentatorji se že sprašujejo, ali ne bo njihova država kmalu predala štafete gospodarskega razvoja evrskim državam, ki so vzorno izpolnile prav nemške reformne zahteve, med njimi še posebej Španiji. Gospodarstvo te države se je v drugem četrtletju letošnjega leta okrepilo za 0,6 odstotka in zmanjšuje se tudi število brezposelnih, nemška gospodarska rast pa je v istem obdobju nazadovala. Finančni minister Wolfgang Schäuble sicer verjame, da se bo položaj popravil že do konca leta, a kaj, če držijo kritike, da je država v tretjem mandatu Angele Merkel skrenila z reformne usmeritve, ki ji je zadnje desetletje zagotavljala gospodarsko prevlado?

Vsaj v Lindauu je kanclerka odgovarjala tistim, ki ji očitajo premajhno zapravljanje, in ne prevelikega. »Se moramo za rast vedno zadolževati?« je pokazala s prstom na države kot sta Francija in Italija, a je morala v odgovor poslušati, da ne razume resnosti položaja, kot je izjavil nobelovec James Mirrlees s Cambridgea, ki evru ne daje velikih možnosti za preživetje. »Ne preseneča, da se je kanclerka na srečanju s španskim premierom Marianom Rajoyem v ponedeljek zavzela za njegovega kandidata za voditelja vplivne skupine evrskih finančnih ministrov, Luisa de ­Guindosa.«

»Bodi drzen, Mario!«

Če nemška konservativna voditeljica še naprej verjame, da omejevanje državne potrošnje zadolžene države sili k ukrepom za spodbujanje gospodarskih dejavnosti, je videti, da plaz ekonomskih kritik že vpliva na predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija. »Bodi drzen, Mario!« britanski Economist opominja, da ZDA in Velika Britanija z nekonvencionalno denarno politiko povečujeta zaposlovanje in dosegata predkrizno gospodarsko rast, medtem ko se ECB po njihovem prepričanju še vedno preveč ozira na neobstoječo inflacijo, velikokrat prav zaradi nasprotovanja nemške Bundesbanke tako imenovanemu kvantitativnemu sproščanju. »Tveganje, da pri krepitvi povpraševanja naredimo premalo in s tem poslabšujemo položaj na trgu dela, je očitno večje, kot če naredimo preveč,« je predsednik ECB v značilni latovščini povedal v wyominškem zatočišču svetovnih centralnih bankirjev Jackson Holu. Za razumevanje sporočila zadostuje domneva, da Draghiju zdaj ploskajo v Rimu in Parizu, ne pa tudi v konservativnem Berlinu.