Nov razcep v desničarski Alternativi za Nemčijo

Izsiljevanje, resignacija ali zgolj premetena taktična poteza? Nič od naštetega izrecno, pravijo poznavalci, zelo verjetno pa kombinacija vsega trojega. Medtem ko se francoska Nacionalna fronta z Marine le Pen to nedeljo pripravlja na prvi krog predsedniških volitev, se nemška skrajna desnica pred strankarskim kongresom, ki bo v soboto in nedeljo v Kölnu, prepira o kadrih in smereh nadaljnjega razvoja. 

Predsednica stranke Frauke Petry, ki je v sredo z objavljenim video posnetkom v marsičem presenetila celo najožje vodstvo AfD, je članstvu sporočila, da na septembrskih nemških zveznih parlamentarnih volitvah v nemški bundestag ni pripravljena kandidirati ne kot »špicenkandidatka« stranke in tudi ne kot ena izmed članic »vodilne skupine« AfD, ki pogosto prisega na kolektivno vodenje.

Petryjeva, ki je visoko noseča in zgodaj poleti pričakuje petega otroka, je svojo določitev utemeljila z razlago, da v stranki že vse od jeseni 2015, ko se je sama v podobnem »kadrovskem obračunu« s svojim predhodnikom Berndom Luckejem povzpela na čelo AfD, ne premorejo nobene skupne strategije, ki bi jo med volivci naredila dovolj prepoznavno. Razlog naj bi bili predvsem nekateri vodilni posamezniki v najožjem strankarskem vrhu, ki s svojimi »maksimalnimi provokacijami« vsakič znova presenetijo celo samo vodstvo stranke. S takim ravnanjem po nepotrebnem strašijo volivce in do te mere škodijo javni podobi AfD, da je stranka v zadnjih dveh letih s 30-tih odstotkov podpore, kolikor je je imela še jeseni 2015, strmoglavila na komaj 14 odstotkov.  

Spopad strankarskih egov

Zamere so seveda osebne, v ozadju pa tiči oster strankarski spopad med posamezniki z radikalno skrajnodesničarskega krila, ki bi s svojimi nacionalističnimi potezami vedno znova šokirali javnost, in tistim delom »realpolitičnega« vodstva Alternative za Nemčijo, ki bi stranko v doglednem času rado spremenilo v povsem običajno »ljudsko stranko«, sposobno navezovati tudi koalicijske stike in sodelovanje z vsem ostalimi »normalnimi« nemškimi parlamentarnimi strankami. Petryjeva, ki je pred štirinajstimi dnevi kot predsednica stranke predstavila svoj pogled na »bodočo politično usmeritev AfD«, in se v njem odločno postavila proti tako imenovani »fundamentalistični usmeritvi«, seveda taktično pričakuje, da bo na kongresu, ki bo v soboto in nedeljo potekal v Kölnu, med članstvom dobila podporo za svoje usmeritve. Kongres naj bi dal tudi odgovor na vprašanje, kaj sploh storiti s tako imenovanim »špicenkandidatom« oziroma »špicenkandidati« za septembrske zvezne parlamentarne volitve.

Ker je predsednica v predstavitvi strateške vizije in programa stranke med drugim izrecno omenila tudi svojega namestnika in podpredsednika Alexandra Gaulanda, ji je desnonacionalno krilo stranke takoj skočilo za vrat, češ da je razpravo o strateški usmeritvi AfD v resnici sprožila zgolj zato, da bi si na kongresu izboljšala možnosti, postati edina »špicenkandidatka«. Kajti tega, da bi bila po septembrskih parlamentarnih volitvah predsednica parlamentarne frakcije AfD v zveznem parlamentu izrecno ni zavrnila, kar z drugimi besedami pomeni, da hoče še naprej igrati prvo violino. Če ji bo po vseh kadrovskih spopadih uspelo ostati predsednica stranke, bo to v prihodnje lahko počela še bolj odločno in še bolj naglas. 

Taktično kalkuliranje

Torej vendarle predvsem taktična poteza? Ker se Petryjeva, ki se politično in tudi sicer menda zelo rada zgleduje po kanclerki Angeli Merkel, saj je tudi sama iz nekdanjih vzhodnonemških dežel in prav tako doktorica naravoslovnih znanosti (kemije), so mnogi komentatorji mnenja, da je pred kongresom predvsem zaradi nenehnih kadrovskih prepirov v najožjem vrhu stranke namenoma potegnila podobno potezo, kot jo je nekoč Merklova. Sedanja kanclerka je namreč pred leti kanclersko kandidaturo prav tako spretno, prostovoljno in taktično modro odstopila takratnemu bavarskemu ministrskemu predsedniku Edmondu Stoiberju, ki potem nikoli ni postal kancler, da bi ga kasneje še veliko bolj gladko porazila. 

Na kongresu AfD v Kölnu se bo torej konec tedna odločalo, ali se bo taktika Petryjeve izšla, in koliko gre v resnici sploh za strategijo leta 2013 ustanovljene stranke, ki ima svoje predstavnike v kar enajstih od šestnajstih deželnih parlamentov, ponekod v vzhodni Nemčiji (Mecklenburg-Predpomorjansko) pa je z 20 odstotno podporo volivcev postala celo druga najmočnejša stranka. Stranka ima namreč po nekaterih ocenah v primeru, če bi se res uspela profilirati kot »alternativa« sedanji nemški politiki, dokaj dobre možnosti tudi na jesenskih zveznih parlamentarnih volitvah. Če se seveda zaradi notranjih razprtij v vodstvu ne bo prej dokončno razcepila.