Nova levica, stare dileme

Najprej so se pojavili osamljeni glasovi, nato protesti in družbenokritična gibanja, iz katerih so, če so imeli deležniki srečo, zrasle nove politične stranke. Eden od razlogov za njihov nastanek je bilo tudi prepričanje, da se starih, etabliranih strank ni dalo spremeniti. Toda želja po tem ni nikoli zares izginila.

Kriza, ki jo preživlja evropska socialdemokracija, je v določeni meri rezultat lastnih napak, ki so v zadnjih letih pripeljale do kroničnega pomanjkanja enotnosti in fragmentacije na levici. V različnih državah se socialdemokrati ukvarjajo s svojim preživetjem in sprašujejo, kakšna je pravzaprav njihova prihodnost. Medtem jim za ovratnik dihajo vsi tisti, ki so prepričani, da lahko s svojimi idejami zamenjajo stare vzorce in ideale, za katere vztrajajo, da jim je potekel rok trajanja.

Prehod iz interesnih skupin v aktivne, predvsem pa resne politične alternative za novo evropsko levico še vedno predstavlja največji izziv. Ustanavljanje novih strank, ki bi se bile sposobne prebiti na oblast, nikoli ni bilo lahko in je ponavadi trajalo dolgo časa (tudi v Grčiji, ki sicer velja za svetlo izjemo). Bistveno lažje bi bilo uporabiti obstoječe politične strukture in jih spremeniti od znotraj, tako da bi bile bolje odzivne na nove družbene razmere. Toda mainstream politike se je držal slab glas: v očeh angažiranih pripadnikov novih gibanj stare stranke niso predstavljale del rešitve, temveč del problema. Vsakršen poskus spreminjanja od znotraj je bil po njihovem prepričanju vnaprej obsojen na neuspeh.

Nazaj v prihodnost

Jeremy Corbyn, dolgoletni poslanec laburistične stranke in prvi obraz nove britanske levice, ki bi lahko jutri postal najbolj levo usmerjeni vodja britanske opozicije po Michaelu Footu, ne skriva svojih načrtov o tem, kako bi rad po številu članov največjo politično silo v Združenem kraljestvu vrnil nazaj v neke drugačne čase.

Laburistična volilna tekma je v zadnjih mesecih pokazala, kako živa je še vedno želja po spreminjanju in reformiranju starih političnih strank, ki so se uveljavile kot zagovornice pravic najrevnejših in najbolj depriviligiranih družbenih slojev, kasneje pa so socialistične ideale zamenjale za pogosto vprašljive zakonitosti neoliberalnega ekonomskega modela. Razlog za to je bil vsaj v primeru laburistov preprost: neizvoljivost. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je v Združenem kraljestvu prinesel tudi konec povojnega politično ekonomskega konsenza. Ideje o izgradnji socialistične družbe prihodnosti so še vedno bile del del mainstreama, toda navduševale so vse manj ljudi.

Laburisti so po letu 1979 proti konservativcem zaporedoma izgubili štiri volitve. Leta 1983 so predstavili enega najbolj socialističnih volilnih programov po koncu 2. svetovne vojne, ki je kasneje postal znan kot »najdaljše samomorilno pismo v zgodovini«. Toda šele poraz leta 1992 je stranko resnično postavil pred dejstvo: če je želela zmagati na naslednjih volitvah, je morala pokazati, da razume želje svojih volivcev, predvsem pa tistih, ki se niso identificirali z eno ali drugo politično opcijo.

Volitve se zmaguje na sredini

Če gre verjeti internim raziskavam, bo Corbyn dobil priložnost, da korenito spremeni stranko, v kateri je zadnjega četrt stoletja veljal za outsiderja. Toda ali lahko pri tem tudi uresniči svoje načrte in korenito spremeni britansko družbo in državo? Ali kot socialist sploh lahko pride na pozicijo moči?

Corbyn ne bo zmagal na prihodnjih volitvah leta 2020, saj principi in ideje, ki jih zagovarja ne rešujejo ključnih problemov stranke. Povsem jasno je, da eden od glavnih razlogov za nepriljubljenost laburistov ostaja nezaupanje v njihovo sposobnost vodenja ekonomske politike. Corbynovi radikalni pogledi medtem ostajajo popularni le v določenih krogih in delih države, ne pa tam kjer so labuiristi na zadnjih volitvah izgubili največ glasov. Nobenega razloga tudi ni, da bo socialist na načelu največje opozicijske stranke uspel pridobiti nazaj podporo, ki jo je ta izgubila na Škotskem. Vzpon Škotske narodne stranke na letošnjih majskih volitvah ni bil toliko glas proti varčevalni politiki, kot za večjo avtonomijo severnega dela otoka. V kolikor se laburisti želijo znova povzpeti na oblast, morajo glasove iskati drugje: predvsem na sredini.

Corbynovi tekmeci, Andy Burnham, Yvette Cooper in Liz Kendall, seveda gojijo drugačen pogled na prihodnost. Predvsem si ne želijo, da bi stranka, z izrazitim premikom na levo, pozabila na pomembne lekcije iz prejšnjih obdobij in po neumnosti zapravila kakršno koli priložnost za naskok na oblast.

Pomisleki se pojavljajo tudi med tistimi, ki jih je Corbyn v preteklosti že prepričal. Eden glavnih paradoksov Corbynizma, kot je v Spectatorju nedavno zapisal eden od njegovih simpatizerjev, je, da ta predstavlja najslabšo možno izbiro za vse socialiste. »Če bo izvoljen, in zaenkrat je videti, kot da bo, bo to pustilo na milijone najbolj ranljivih ljudi v rokah čedalje bolj neusmiljenih torijcev. Čas je, da se njegovi podporniki vprašajajo, ali jim to ustreza. Kot socialistu meni zagotovo ne.«