Nova zaostritev med Nemci in Turki

Berlin – Po Porzu je tudi ­Frechen blizu Kölna odpovedal nastop turškega gospodarskega ministra, zato je moral Nihat­ Zeybekci v hotelu in na glasbeni prireditvi zagovarjati­ sporen aprilski referendum o povečanju predsednikovih pristojnosti.

Po aretaciji novinarja Deniza Yucela nemška javnost nasprotuje predvolilnim nastopom turških politikov na nemških tleh, predsednik Erdoğan pa govori o »nacistični praksi«.

Zgodovina bi se lahko odvijala drugače: po pisanju časopisa Die Welt je bila nemška vlada septembra 2015 tik pred ukazom o zaprtju meja za številne begunce, ki so prodirali po balkanski begunski poti. Napisan je bil celo ukaz zvezni policiji, naj migrante brez dokumentov pošljejo nazaj, četudi bi iskali politično zatočišče, v svoji knjigi navaja Robin Alexander, pripravljeni so bili že avtobusi za njihovo vračanje in helikopterji za nadzor meja. Tik pred uresničitvijo tega načrta naj bi se vsi vodilni politiki s kanclerko Angelo Merkel na čelu zavedeli resnih pravnih pomislekov – in se ustrašili morebitnih televizijskih posnetkov nasilnih soočenj med vojaki in begunci.

Zakulisje leta 2015

»Ideja, da bi prihranili javnosti težko prenosljive podobe, je propadla, vsaj jaz težko prenašam fotografske in filmske podobe berlinskega atentata,« je eden od spletnih komentatorjev časopisa ponazoril večinsko mnenje Nemcev po lanskem atentatu tunizijskega islamista na berlinsko božično tržnico. Teroristični napadi in spolni zločini v Kölnu in drugje so prestrašili celo mnoge, ki so prej hoteli iskreno pomagati beguncem, in kanclerka se je za omejitev navala beguncev dogovorila s Turčijo, prehodno državo večine tedanjih beguncev med prodiranjem na balkansko pot. Današnji migranti se v večini odpravljajo prek Libije in Sredozemlja v Italijo in Angela Merkel se je o nadzoru tega priseljevanja pravkar pogovarjala v Egiptu in Tuniziji. Dogovor s Turčijo je še vedno pomemben, a hkrati omogoča protinemške in protievropske poteze vse bolj avtoritativnega predsednika države. Pred skorajšnjim referendumom o ustavnih spremembah, ki bi močno okrepile njegov položaj, si želi Recep Tayyip Erdoğan po stari navadi vplivati na tri milijone nemških Turkov, od katerih imajo številni dvojno držav­ljanstvo in lahko zato volijo v stari domovini. Znano je Erdoğanovo rohnenje proti asimilaciji in zmerjanje tistih nemških Turkov, ki mu nasprotujejo, na prejšnjih volitvah pa je kljub temu lahko računal na okrog 60 odstotkov glasov rojakov iz Nemčije.

Zaradi Turčije je Nemčija razklana med zagovarjanjem temeljne pravice do izražanja in ogorčenjem nad predvolilno kampanjo tuje države na nemških tleh z morebitnimi posledicami za domačo varnost, saj tudi nemška turška skupnost ni enotna.

Stop turškim zborovanjem

Gospodarski minister Zeybekci je lahko na koncu govoril le v kölnskem hotelu ter na glasbeni prireditvi v Leverkusnu, baden-württemberški Gaggenau pa je še pred tem prepovedal nastop ministru za pravosodje Bekirju Bozdağu. Ta je obsodil prepoved kot »fašistično ukrepanje«, predsednik Erdoğan pa je pristavil svoj lonček z izjavo na nemški račun na nedeljskem zborovanju v Carigradu: »Vaše ravnanje se ne razlikuje od nacističnega!« Zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu pa je obtožil Nemčijo dvojnih standardov pri svobodi govora in združevanja: lani so v Kölnu dovolili kurdsko zborovanje, je navedel.

Pred »dramatičnim padcem demokratične ureditve« v Turčiji in »potjo v avtokracijo ter vladavino enega človeka« svarijo tudi pri beneški komisiji, svetovalnem telesu Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih. Po neuspešnem poskusu državnega udara so v Turčiji aretirali več kot 43.000 vojakov, policistov, sodnikov in učiteljev ter odpustili na sto tisoče, so navedli. Več nekdanjih turških častnikov v vojaški zvezi Nato prosi za azil prav v Nemčiji, kar je verjetno jabolko spora.

Medtem ko so dobri odnosi med Nemčijo in Turčijo na veliki preizkušnji, se nekateri bojijo, da lahko zaostren položaj v tej državi privede do večjega priseljevanja. Nemški inštitut za raziskovanje prebivalstva (BiB) v najnovejši raziskavi ugotavlja povečano priseljevanje iz neevropskih držav že od leta 2005, saj se je v desetletju do leta 2015 iz Azije, Afrike, Amerike in od drugod priselilo 3,8 milijona ljudi, kar je skoraj dvakrat več kot četrt stoletja pred tem. Največ tistih, ki prijavijo bivališče v Nemčiji, je priseljencev sirskega rodu (440.000), takoj za njimi so Turki (332.000). Mnogi se pridružijo družinskim članom iz »gastarbajterskega« begunskega vala, ki je Nemčiji prav tako prinesel velike težave.

Nemčija ostaja vabljiv cilj

S 324.000 priseljenci sledijo državljani ZDA, 212.000 je Kitajcev, 161.000 Indijcev, 152.000 Afganistancev in 144.000 Iračanov. V tej statistiki niso upoštevani sto tisoči, ki so se lani priselili v Nemčijo, strokovnjaki BiB pa tudi v prihodnje računajo na najmanj 200.000 priseljencev na leto. V Nemčiji živi tudi več kot štiri milijone ljudi, rojenih v drugih državah Evropske unije. Večina jih prihaja iz vzhodoevropskih držav, od Poljske do Hrvaške in tudi iz Slovenije. Po podatkih nemškega ministrstva za migracija in begunce se je leta 2010 priselilo v Nemčijo 971 Slovencev, leta 2015 pa že 3852. Tako kot vsi Evropejci, ki so se priselili v zadnjih letih, so to v večini mladi in izobraženi ljudje, kar tudi prispeva k temu, da je petina od 81 milijonov prebivalcev Nemčije danes priseljenskega rodu, med otroki, mlajšimi od deset let, celo tretjina.