Novi vodja laburistov: potrpljenja in prostora za napake ne bo

Položaj vodje opozicije, ki ga je prevzel Jeremy Corbyn, velja za »najtežjo službo v britanski politiki«.

Objavljeno
14. september 2015 11.30
BRITAIN-POLITICS/LABOUR
Jure Kosec, zunanja politika
Jure Kosec, zunanja politika
Novi vodja britanskih laburistov verjame, da bo njegova izvolitev poenotila največjo opozicijsko stranko. Popolnoma nasproten učinek pričakujejo njegovi tekmeci in nasprotniki, ki v vzponu predstavnika nove levice vidijo predvsem oživljanje problemov stare.

Jeremy Corbyn je v soboto zaključil svoj neverjetni vzpon na vrh po številu članov največje britanske politične stranke. Štiri mesece zatem, ko so laburisti doživeli enega svojih najhujših volilnih porazov od osemdesetih let prejšnjega stoletja, je večina njihovih članov in podpornikov za naslednjega voditelja stranke podprla 66-letnega socialista, ki je v tekmo vstopil kot popoln outsider in kot nekdo, ki bi lahko poživil sicer ne preveč razburljivo razpravo o prihodnosti britanske levice. Corbyn je med kampanjo z všečno protivarčevalno retoriko na svojo stran pritegnil marsikaterega tradicionalnega volivca stranke, ki je že izgubil upanje v laburiste, hkrati pa je postal obraz nove britanske levice.

»Spremenili smo politiko v Britaniji in izzvali prepričanje, da so samo posamezniki tisto, kar šteje, da je skupnost nepomembna. Namesto tega pravimo, da je skupno dobro želja vseh nas.« Besede, ki jih je Corbyn izrekel med svojim zadnjim volilnim shodom dva dni pred objavo rezultatov, nakazujejo obseg njegovih ambicij. Njegovi zavezniki vztrajajo, da bo kot voditelj poskušal zgraditi bolj enakovredno stranko in pri tem citirajo njegove besede: »Naša kampanja je bila bistveno širša kot izbiranje ene same osebe, ki bo vodila laburistično stranko − gre za nov, prijaznejši način vodenja politike in pravičnejšo Britanijo.«

Velika pričakovanja

Toda večni upornik ni prepričal vseh. Še preden so bili znani rezultati glasovanja, so se znotraj laburistične stranke pokazali prvi znaki resnega razkola. Corbynovo kandidaturo za voditelja je med kampanjo podpiralo manj kot deset odstotkov laburističnih poslancev v britanskem parlamentu. Večina jih namreč ni verjela, da lahko stranka z njim na čelu kadarkoli zmaga na volitvah. »Bojim se, da bo vse skupaj izpadlo kot predstava v spomin na zgodnja osemdeseta leta, ki se bo pred volivci preprosto sesula,« je povedal Jon Cruddas, eden pomembnejših članov stranke. Nekateri visoki predstavniki so medtem že zavrnili sodelovanje v Corbynovi vladi v senci, med njimi Chris Leslie in Tristram Hunt.

Liz Kendall, Corbynova tekmica in najbolj sredinsko usmerjena kandidatka za najvišjo funkcijo, je poudarila, da bi morala stranka razultat volitev sprejeti kot legitimen. Toda v isti sapi je Corbyna opozorila, da ni dobil neomejenega mandata: »Vsakdo, ki bo poskušal povečati razlike znotraj stranke, bo prispeval k njenim težavam v prihodnosti.«

Položaj vodje opozicije velja za »najtežjo službo v britanski politiki«. Predvsem zato, ker ima oseba na njem malo pravega nadzora nad dogodki okoli sebe, hkrati pa se mora boriti za pozornost javnosti. Kot celota predstavlja poosebitev britanske politične kulture, ki temelji na konfrontaciji in boju za oblast. Kot je pred leti v knjigi o osebnostih, ki so se preizkusile v tem boju, zapisal profesor političnih ved na Univerzi v Leedsu Timothy Heppell, se od voditeljev opozicije pričakuje veliko, predvsem ko gre za nizanje uspehov. Prostora in potrpljenja za napake, nasprotno, ni kaj dosti.

Corbyn vztraja, da se tega dobro zaveda.