Tiskane izdaje
Je politično korektno, če se novi poljski premier Mateusz Morawiecki, medtem ko se med Brusljem in Varšavo vse bolj resno iskri, na svoj prvi zunanjepolitični obisk odpravi v Budimpešto, k madžarskemu premieru Viktorju Orbánu?
Politično sporočilo takšne poteze je najbrž nedvoumno in ga ni mogoče spregledati. Za Poljsko je Madžarska, ki Varšavi obljublja vso podporo (tudi z vetom) v njenem sporu z Brusljem, bistveno pomembnejša od EU. In Slovaška, ki jo je Morawiecki obiskal takoj za tem, tudi.
Zelo podobno, v slogu novih, vse bolj samozavestnih vzhodnoevropskih članic, predvsem tistih iz višegrajske skupine, ki se vse bolj glasno upirajo skupnim bruseljskim pravilom igre, se je ta teden odzval tudi madžarski ministrski predsednik Viktor Orbán. Obisk pri bavarski Krščanskosocialni uniji (CSU) je v času, ko ima Nemčija hude težave s sestavljanjem nove velike koalicije med CDU kanclerke Angele Merkel, socialdemokrati (SPD) Martina Schulza in skorajda po Orbánovo desničarske bavarske CSU, zelo spretno izkoristil za napad na evropsko begunsko politiko, ki je vse od vrhunca begunske krize pravzaprav temelj spora med EU in tako imenovanimi »višegrajkami«.
Muslimanski begunci so za »njegove« (beri: madžarske) državljane »muslimanska invazija, ki je ne bodo nikoli dovolili«, je Orbán izjavil v intervjuju za bulvarski Bild, šefa nemške SPD Martina Schulza, ki je bil nekoč celo predsednik evropskega parlamenta in je zelo kritičen do Orbánovih populističnih potez, pa je okrcal, naj se nikar ne vmešava v madžarske notranje zadeve, in naj pokaže malo več spoštovanja do Madžarske.
Nobenega dvoma ni več. Evropska unija trinajst let po »velikem poku«, ko je vanjo hkrati vstopilo kar deset držav, ki so bile z izjemo Cipra in Malte vse po vrsti nekoč socialistične, politično vse bolj drsi narazen, konflikt med tako imenovanimi »vzhodnimi« in »zahodnimi« vrednotami pa se v Evropski uniji vse bolj zaostruje.
Nekaj je šlo hudo narobe
Pred četrt stoletja, ko se je z velikim navdušenjem − tudi v Sloveniji dobro vemo, kakšnim − začel proces vključevanja nekoč socialističnega vzhoda v Evropsko unijo, so bile take zahodne vrednote, kot so demokracija, večstrankarski sistem, pravna država in svoboda medijev nekaj na vzhodu Evrope najbolj čislanega. Danes imajo nekatere nove članice, kar za zdaj velja zlasti za Poljsko in Madžarsko, z njimi hude težave. Evropska unija pa s temi članicami. Nekaj se je torej moralo krepko »sfižiti« v četrtstoletnem razvoju vzhodnoevropskih demokracij, če bo EU to pomlad res prisiljena tožiti Poljsko in ji po 7. členu evropske pogodbe odvzeti glasovalne pravice, ker država očitno ne spoštuje več niti tistih, še vedno istih (!) temeljnih načel, ki so bila pogoj za njen vstop v povezavo.
Redefiniranje evropske ideje
Analitiki razlagajo, da naj bi se na Poljskem in Madžarskem, vse bolj pa tudi na Češkem in Slovaškem, v zadnjem času zaradi vseh sporov, ki pretresajo Evropo, oblikovalo nekakšno gibanje proti vrednotam odprte zahodnoevropske družbe, ki po eni strani zavrača bruseljski centralizem, zahodni multikulturalizem pa razume kot grožnjo. Namesto tovrstnih zahodnoevropskih vrednot naj bi se, tudi zaradi občutka, da »Zahod« nikoli ni dovolj resno in enakopravno upošteval »Vzhoda«, na novo že oblikovale nekatere take star vrednote, kot so domovina, krščanska vera in družina.
Za vsem tem naj bi, kot pravijo strokovnjaki, tičala ideja, da mora nacionalna pripadnost kot vrhovna vrednota v vse bolj brezmejnem in globaliziranem svetu znova dobiti svojo vlogo, in da jo je zato treba definirati na novo. Orbán naj bi to počel s svojo stranko Fidesz in s svojim izrazito populistično-avtoritarnim načinom vladanja, siva eminenca vseh poljskih sprememb Jarosław Kaczyński pa s svojo »dobro zmiano«, kot se po poljsko reče obnovi države na novih pravnih temeljih, ki so za Evropsko unijo v marsičem sporni. Oba pri tem vladata avtokratsko in z vse bolj jasno izraženimi zadržki do zahodnoevropskega modela reševanja družbenih problemov, ki se je po njunem prepričanju izkazal za povsem neučinkovitega in Evropi bolj škodi kot koristi.
Populizem, ki je nalezljiv
Posledica takšne politike sta oster zasuk na desno in hkraten vzpon nacionalizma, ki sta na vzhodu EU zelo očitna, čeprav za oboje, kot pravijo poznavalci, vsaj gospodarsko ni nobenih pravih razlogov. Gospodarska rast višegrajk je zavidljiva, v marsičem tudi po zaslugi sredstev iz evropskih skladov, ki se jih nobena članica (kljub sporom z EU) ne brani, brezposelnost je minimalna, »zunanje ogroženosti« (migranti) pa zaradi zavračanja kvot tako rekoč ni nobene.
Razlogi, med katerimi bi nekatere lahko našli tudi v Sloveniji, so po prepričanju enega izmed znanih poljskih politologov Piotra Burasa v zapleteni tranziciji po letu 1990, ki nikoli ni poznala faze socialne države in med katero je neoliberalizem tako rekoč brez vseh zavor povozil nekoč atomizirano komunistično družbo, kapitalizem pa je nato po njej udaril brez vsakršnih zadržkov in blažilnih ukrepov. To je pri ljudeh pustilo globoke rane, med drugim tudi občutek inferiornosti, tudi do Zahoda, kar vse poskušajo zdaj tudi gospodarsko že dovolj močne vzhodne države kompenzirati s poudarjanjem svoje nacionalne suverenosti in samobitnosti.
Populizem in nacionalizem sta zato, kot je pred časom ugotovil celo New York Times, na pohodu po vsej Vzhodni Evropi. Kar seveda ni nevarno le za enotnost Evropske unije kot celote, ampak ogroža tudi njen zahodni del. Oba pojava sta namreč, zlasti v obdobju, ko se je vsa Evropa znašla v »tranziciji«, zelo nalezljiva. Kajti povzpetniških politikov, ki bi bili pripravljeni po Orbánovo reševati probleme, je vse več tudi na Zahodu EU.
